Bogdan Brecelj v kirurški ambulanti partizanske bolnišnice Zgornji Hrastnik
Transfuzija v razmerah druge svetovne, sploh na bojiščih, ni bila možna, velika izguba krvi je skoraj zanesljivo pomenila smrt. Še več, je zapisal dr. Janez Milčinski, v partizanih in na osvobojenem ozemlju ni bilo ne priprav za transfuzijo, kaj šele serumov za določanje krvnih skupin. Prvi serumi so v gozdove Kočevskega roga prišli iz Ljubljane komaj spomladi leta 1944. Z njimi so zelo skrbno ravnali, med bolnišničnim osebjem so poiskali univerzalne krvodajalce, ki so postali "nekakšne žive krvne konzerve".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
