Borut Planinšič
Kakšno nogometno zgodbo so spisale Španke! Še lani so jezne kot risinje pisale elektronsko pošto domači nogometni zvezi, da hočejo drugega selektorja. Deset mesecev pozneje so pod komando Jorgeja Vilde prvič svetovne prvakinje, potem ko so v nedeljskem finalu v Sydneyju z 1:0 premagale evropsko prvakinjo Anglijo.
Petnajst punc je pisalo, da ne bodo več igrale za reprezentanco, če bo selektor Vilda. Nesrečne in ogorčene so bile zaradi malomarne oskrbe poškodb, vzdušja v slačilnici, pretiranega nadzora, odklenjenih sob med pripravami, da je lahko stroka preverjala, ali zares spijo, ko je bil čas za to, pa zaradi selektorjeve izbire ekipe in njegovega načina treningov. Zveza jim je ostro odpisala, da odločitev, kdo bo selektor, ni v njihovi pristojnosti. Dodala, da bodo igrale le predane nogometašice, četudi bo treba na teren poslati mladinke. Da se morajo za vrnitev v reprezentanco pokesati in opravičiti. In da se v zgodovini nogometa, španskega in širše, kaj tako nezaslišanega še ni zgodilo. Hja, takrat res še ne. Nedavno so Slovenke pisale podobno pismo naši zvezi. In NZS jim je odgovorila podobno odločno.
Nekaj najboljših je ostalo doma
Osem od petnajstih upornic se je bilo pripravljenih vrniti v ekipo, svetovnega prvenstva pač ne igraš vsak dan. Selektor, ki je pritožbe označil za farso, je od teh izbral tri in pustil doma nekaj najboljših igralk na svetu, precej jih je iz Barcelone, ki je letos osvojila ligo prvakinj. Na avstralsko nedeljo je bilo v španskem ženskem nogometu naenkrat vse lepše, skoraj popolno, čeprav nekatere igralke ne skrivajo hladnega odnosa do selektorja. A on ne zmore brez njih, one pa brez njega ne. Vsaj na vrh sveta ne.
V finalu, v katerem so morale vzdržati še 14 minut sodničinega podaljška, so Španke vodile od 29. minute z golom Olge Carmona, igralke Reala, v 69. minuti pa je Jennifer Hermoso, najboljša strelka v zgodovini Barcelone in Španije, ki zdaj igra za klub iz Mehike, zapravila enajstmetrovko. Naposled so ponovile dosežek svojih moških kolegov iz leta 2010. Le še Nemčija je bila svetovna prvakinja v moški in ženski konkurenci. So pa, čeprav je bilo deveto žensko SP znova ogromen korak naprej, med moškim in ženskim nogometom še vedno svetovi razlike. Na zahtevo, da nagradni sklad izenači z moškimi, Fifa ni pristala, predsednik Gianni Infantino je to z zadržkom obljubil v času SP 2026 in 2027, saj bodo besedo pri tem imeli tudi pokrovitelji. Je pa mednarodna zveza povečala nagradni sklad turnirja, ki sta ga gostili Avstralija in Nova Zelandija, na 152 milijonov dolarjev, kar je precejšen dvig v primerjavi s 30 milijoni iz leta 2019.
Messiju in kolegom desetkrat več
Kajti ženski nogomet se nezadržno razvija. Zmago Angležinj nad Avstralijo v polfinalu si je na vseh platformah BBC-ja ogledalo enajst milijonov ljudi. Tudi v ZDA so dekleta tolkla televizijske rekorde, čeprav so branilke naslova, ki protestirajo proti vsem vrstam neenakopravnosti, kjerkoli dobijo priložnost za to, izpadle že v osmini finala. Z ekonomsko računico pri Fifi opravičujejo, zakaj so svetovni prvaki iz Argentine lani dobili 42 milijonov dolarjev, Španke pa tokrat 4,29 milijona. A to je itak denar, ki gre nacionalnim zvezam. Ob pritožbah, da ga zveze potem delijo vsem drugim, le ženskam, ki so ga priigrale na terenu, ne gre niti cent, je Fifa storila še korak naprej in igralkam zagotovila individualne nagrade. Vsaka prvakinja je dobila po 270 tisoč dolarjev, podprvakinja 195, tudi za one, ki so izpadle že po skupinskem delu, je bilo po 30 tisočakov.
Za najboljšo nogometašico so izbrali Španko Aitano Bonmatí, zvezno igralko Barcelone. Podvig Španije je še večji, saj je do tega turnirja na svetovnih prvenstvih dobila le eno tekmo. Na lanskem Euru jo je v četrtfinalu ugnala poznejša prvakinja Anglija, ki je v nedeljo prav tako prvič igrala v finalu SP, a je njena selektorka, Nizozemka Sarina Wiegman, ostala poraženka. S svojo domačo reprezentanco je finale izgubila že pred štirimi leti.
