Bonbon
Prav zato je bolečina dobrodošla, le da to ne velja za vse bolečine. Ob akutni, opozarjajoči bolečini, ki je dobrodošla in brez katere bi se naše življenje, če ne bi ukrepali, verjetno malce skrajšalo, pa obstaja tudi tista docela nepotrebna in frustrirajoča kronična bolečina: z njo je težko živeti in zagotovo nam lahko skrajša življenje.
Kronična nevropatska bolečina ne igra opozorilne vloge, marveč je znamenje, da je nastala neka trajna in nepopravljiva poškodba živčnega sistema. Vsak človek drugače prenaša bolečino, odvisno od svojih individualnih lastnosti. Poleg tega nas različne vrste bolečin različno pestijo. Ženske so denimo pogosteje žrtev bolečinskih sindromov kot moški, najpogosteje glavobola ter bolečin v kosteh in mišicah.
Kaj je nevropatska bolečina
Zelo veliko ljudi je vsak dan žrtev kroničnih bolečin, zato so prisiljeni jemati analgetike, da jih odpravijo. Ko pa redno uživanje teh zdravil ne pomaga, medtem ko vse pogostejše ali neprekinjene težave človeku poslabšajo kakovost življenja, gre nemara za nevropatsko bolečino (bolečino zaradi nevropatije, motnje kateregakoli dela živčnega sistema). Ocenjujejo, da taka bolečina pesti okoli osem odstotkov vseh Evropejcev.
Nevropatska bolečina je drugače kot nociceptivna bolečina, ki je posledica draženja receptorjev s kemičnimi, mehanskimi ali toplotnimi dražljaji, rezultat poškodbe živčnega sistema oziroma povedano natančneje: nevropatska bolečina je stanje, ki ga povzroči primarna poškodba oziroma disfunkcija živčnega sistema. Poškodba centralnega živčevja povzroči centralno nevropatsko bolečino, poškodba perifernega pa periferno nevropatsko bolečino.
Kako bolečina nastane
Poškodbe živčevja lahko nastanejo na različne načine, najpogostejši obliki nevropatije pa sta diabetična polinevropatija in postherpetična nevralgija. Obstajajo tudi polinevropatije, ki so posledica alkoholizma, kemoterapije (s katero zdravijo onkološke bolezni), okužbe z virusom HIV, multiple skleroze, Parkinsonove bolezni, možganske kapi, poškodbe hrbtenjače ali poškodbe živcev pri operaciji. Če se poškodujejo živci, katerih vloga je sprejemanje in prenašanje čutenja bolečine, to nalogo sčasoma prevzamejo okoliške živčne celice, ki sicer ne prenašajo bolečine.
Nevropatska bolečina je izrazito neprijetna in zmeraj izraža patološko stanje (obolelost) živčevja - zato ima drugačne značilnosti in se jo zdravi drugače kot navadno bolečino. Nevropatska bolečina pomeni, da te peče, skeli, je kot sijoča ali ostra vbodna bolečina in se izraža tudi kot boleči krči. Takšno čutenje bolečine se pojavlja na inervacijskem področju poškodovanih živcev, bolečina pa je ob mirovanju hujša kot med gibanjem. Bolečine se lahko pojavijo spontano, lahko pa jih povzroči že najrahlejši dotik, denimo dotik rjuhe ali oblačila (temu pravijo alodinija). Da gre za nevropatsko bolečino, nam med drugim najzanesljiveje pove to, da običajni analgetiki ne učinkujejo.
Možno jo je zdraviti
Ena najbolj razširjenih zmot glede te bolečine pravi, da se nujno pojavi, če je človek bolan. Veliko ljudi, ki so žrtev neozdravljive bolezni, je prepričanih, da morajo prenašati bolečine, ker da jih bolezen pač nujno povzroča. Resnica pa je nasprotna: ne le da nam bolečin ni treba prenašati, marveč je njihovo zdravljenje ena temeljnih človekovih pravic. Bolečina torej ni nujna. Celo pri neozdravljivi bolezni je bolečino mogoče in jo je treba zdraviti.
Vsakdo, ki je kdaj prenašal kake bolečine, četudi le zaradi izrutja modrostnega zoba, dobro ve, kako mučno je to. Bolečina frustrira, moti spanje, onemogoča opravljanje raznih dejavnosti, sili k mirovanju in manj pestremu življenju. Pri bolniku se zaradi trpljenja kot odziv pojavita tesnoba in depresija, značilna za kronično nevropatsko bolečino, ali več kot trimesečna nevropatska bolečina. Znano je, da neugodno duševno stanje povzroča telesne bolečine. In tako nastane začarani krog kronične nevropatske bolečine, tesnobe in depresije.
Diabetična polinevropatija
Sladkorna bolezen sčasoma poškoduje periferne živčne celice, zato so diabetiki pogosto žrtev nevropatske bolečine. Kar kakih 65 odstotkov jih pesti polinevropatija, ki se pojavi okoli 50. leta starosti. Diabetična polinevropatija je velika težava po vsem svetu, predvsem zaradi neustreznega zdravljenja ali nezdravljenja. Njeni simptomi so mravljinčavost in pekoč občutek v prstih rok in nog ter neprijeten pekoč občutek v stopalih, pri čemer je ta močnejši ob ležanju. Poleg tega se spremeni občutek dotika, bolečine in toplote na pokritih delih telesa. Če sladkorna bolezen zajame centralno živčevje, se lahko spremenijo vrednosti krvnega tlaka in delovanje črevesja in mehurja, pri moških pa se pojavijo še motnje erekcije in ejakulacije. Ukrepi zoper diabetično polinevropatijo so zdravila, zmanjšanje telesne teže in ohranjanje ravnotežja funkcij metabolizma.
Pomembno je prepoznati simptome
Če zdravila ne ublažijo in odpravijo bolečin, ki vas pestijo, bo treba ugotoviti, ali ni nastala nevropatska bolečina. V ta namen je treba opraviti nekaj preiskav. Četudi je bolečina subjektiven doživljaj, je mogoče objektivno ugotoviti, kje je, kako močna in kakšne vrste je. Natančna diagnoza je možna le ob dobrem sodelovanju zdravnika in bolnika. Telesni izrazi bolečine so deloma merljivi, ker gre za okrepljeno aktivnost simpatikusa (simpatičnega živčevja), torej za strah, vznemirjenost, grimase, znojenje, dilatacijo pupil, visok krvni tlak in tahikardijo, vendar pa je problem nesorazmerje med poškodbo tkiva in psihološkimi posledicami doživljanja bolečine. Zato lahko le z multidisciplinarnim pristopom ugotovimo pravo stanje in poskrbimo za ustrezno terapijo.
