Vprašali so me, kaj si želim ob koncu leta. Nič. In vse. Mir. Neskončen in vseobjemajoč. Ne želim več slišati niti lastnih misli. Vsaj za hip. Da potihne neskončno utrujajoče in strupeno neurje mnenj, razočaranj, zlonamernih besed in neumnosti ter da sredi čiste, nedotaknjene beline zaslišim spet bitje svojega srca. In nato še tvojega. Še bije tam notri kaj?
Svet se v resnici ni ustavil. Padel je s tečajev in pri tem ustvaril veliko hrupa. V naivno floskulo "želim si mir na svetu in da ne bi bilo več lačnih otrok" že dolgo ne verjamem več. Ne bo se zgodilo. Tega nimamo v sebi. Niti nas v resnici ne zanima. Nasploh po še enem letu s preveč realnosti verjamem le še v malo stvari. Misel, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, ni med njimi. Maske so padle, neumnost in zloba sta zažareli v vsej svoji morbidni mračnosti. Če kaj, potem zdaj brez kančka dvoma vem, s kom v življenju ne želim več imeti opravka. Če ste človek, nagnjen k iskanju smisla, lahko to razumete kot božji dar.
Vsaki generaciji se njena tragedija zdi najhujša v zgodovini, tolažba, da vsaj granate ne dežujejo, pa je beden obliž na rano. Potrditev, da prav nič na svetu ni samoumevno in resnično naše, je bolj pretresljiva, kot smo pričakovali. Obdani s kupom vsega, a v resnici goli, bosi in ne prav bistri. Težko je iz glave pregnati razočaranja polno misel, da človeška vrsta ni preživela zaradi inteligentnosti, temveč zaradi okrutnega zajedavstva. Vse, česar se dotaknemo, prej ali slej postane kužno. Tokrat celo dobesedno. Naš dotik je poguben, pa naj gre za naravo ali medsebojne odnose. Kuga bo v nekem trenutku izzvenela, naša srca pa bodo po njej okrevala še dolgo. Ko se bo vulgarna pandemična pijanost polegla, bo maček hud, mi pa v zadregi, kaj vse smo si rekli in naredili. Takrat bomo sneli medicinske maske in si nadeli svoje običajne ter se drug drugemu spet hinavsko nasmihali. Skrbi me spoznanje, da se me očitno več nič ne dotakne. Ko te z iglo zbodejo tisočkrat, ti nekako postane vseeno. Človek se na vse navadi in sčasoma otopi. Zadnjič je po dolgem dolgem času močno snežilo. Prizor, ki ga običajno obožujem. Gledal sem v bele kosme z neba, ki so se vsuli na zemljo. Nagnil sem glavo in pustil, da je nekaj snežink padlo na moj obraz in se na njem raztalilo. Začutil nisem ničesar. Tako kot ne začutim več skoraj ničesar ob vsakodnevnem branju statistike. Niti imen in priimkov več nimamo. Ne glede na to, kaj si v življenju naredil in dosegel, na koncu postaneš zgolj eden od neimenovanih dvajsetih, ki so sprostili bolniške postelje. Pregovor, da je človek človeku volk, ne drži. Volkovi so bolj milostni.
Čez nekaj dni bomo izžeti padli čez ciljno črto še enega kilavega leta. Ni bilo vse slabo in bilo je zagotovo kdaj že tudi hujše. Vsemu navkljub ostanimo hvaležni, da smo še tukaj, čeprav od tega trenutno nimamo prav veliko. Pred nami so prazniki in želim jih praznovati z vsakim delčkom otroka, ki je v meni še ostal. Želim si praznovati povsem po svoje in si hkrati privoščiti dovolj miru, da se misli vsaj nekoliko poležejo. Odpiram vsa okna in vrata zatohle duše, da jo napolnita svež zrak in praznična milina. Človek, ki neha praznovati, je mrtev že davno pred svojim pogrebom. Nekdo je nekoč zapisal, da je življenje treba živeti nenasitno in hvaležno. Spomniti se moram, da to, kar je v teh dveh letih nastalo iz mene, v resnici nisem jaz. To je zgolj moj krizni avatar z debelim oklepom. Pod njim zagotovo še vedno nekaj čutim. In srce še vedno bije. Moje in tvoje. Hočem verjeti. Hočem verjeti.
