Če želite v rokah držati certifikat, ki potrjuje, da nimate pojma, kaj početi z življenjem, poiščite v svojem pametnem telefonu števec, ki beleži čas uporabe. Vedel sem, da sem odvisen, a sem to poskušal ignorirati. Podobno kot večino težav v svojem življenju, za katere sem vselej presenečen ugotovil, da so kljub temu še vedno tam. Števec me je po glavi udaril z razodetjem, da povprečno s telefonom dnevno preživim 2 uri in 25 minut, in dodal pohvalo, da je to bilo vendarle manj kot prejšnji teden, ko sem v ta mala vrata pekla buljil v povprečju skoraj tri ure. Kako cinično, da ob tem tarnam, kako življenje drvi mimo nas, kako nimam časa za nič in kako akutno prekratek je vikend. Ob tem sem izvedel, da svoj telefon dnevno odklenem 61-krat. Če k temu prištejem še vsaj osem ur, ki jih preživim pred službenim računalnikom, in potem še vse tiste ure, ko po službi po televiziji gledam mehiške telenovele, resničnostne šove in informativne oddaje, hitro pridem do zaključka, da sem v resničnem svetu že davno nehal obstajati. Z mislimi vselej nekje v virtualnem, telo zgolj sedi, se hrani in mehanično drsa po zaslonu, zalezuje druge in išče neumnosti. Dežurni izgovor, da zaradi obveznosti nimam časa za rekreacijo, je zdaj gladko padel v vodo. Če bi vsak dan 2 uri in 25 minut, ki ju očitno imam na voljo za opazovanje fotografij črnih burgerjev, mačjih smešnic in retuširanih ljudi v kopalkah, namenil skrbi za lastno telo, bi najbrž v enem letu postal Britta Bilač. Že če bi samo polovico tega časa namenil sprehodu, bi med hojo po stopnicah bil manj zadihan. Če bi vsak dan naredil 61 počepov, bi končno lahko nehal svojo pudingasto zadnjico tiščati v hlače z elastanom in se pritoževati, kako majhne številke delajo Kitajci. Če bi vsaj del tega časa namenil pospravljanju bajte, bi živel v laboratoriju.
Kdaj sem nazadnje prebral kaj analognega? Poleg časopisa, za katerega pišem? Skozi leta sem nagrmadil tono kuharskih knjig, leposlovje pa večinoma vidim le na facebookarskem zidu Bernarde Žarn in Mance Košir. Lepe platnice in kak citat. Všečkam, jasno, da ne bi kdo pomislil, da me intelektualno branje ne zanima. Z leti sem opazil, da težko gledam ljudi v oči, kar je brez dvoma posledica življenja pred zasloni. Situacijo in navajenost na odtujenost je karantensko obdobje še poslabšalo in mu dodalo izčrpavajoč občutek, da je neprestano treba biti dosegljiv. Ure in ure si lahko dopisujem o tem, kako moram z nekom nujno na kavo, ko pride dan srečanja, pa bi se raje zaprl v klet in tam po zaslonu drsel naprej. Se spomnite, s koliko ljudmi ste si v času lockdowna obljubili, da boste po koncu cirkusa šli na pijačo? Morda ste že med tipkanjem vedeli, da si dajete prazne obljube. Včasih doma leživa vsak na svojem kavču in kakšno uro, dve ne spregovoriva. Preokupirana z dopisovanjem z drugimi. Niti nočem videti na sosednji zaslon.
Sklenil sem naročnino na neki kakovostni bližnjevzhodni novičarski portal, da bi svojemu spletnemu ždenju dodal nekaj širine. Zdaj tam, ob vseh intervjujih in reportažah, berem recepte za baklavo. K sreči pornografije ni. Vsaj tam ne. Kdaj sem si dovolil postati tako neumen? Moja mama ni rodila zombija. Čas je za digitalni detoks. Obljubim, da bom v enem tednu ždenje zmanjšal vsaj za polovico in si tako priboril nekaj ur izgubljenega življenja. Se mi pridružite?
