Denis Živčec
Vse otroštvo so nam možgane prali z zgodbami o princih, princesah in pripadajočih neumnostih o življenjskih ciljih, za katere je tako bilo že vnaprej odločeno, da jih nikoli ne bomo dosegli. Verjeti v izvirni greh je stvar vere, verjeti v to, da ti v življenju ni uspelo, pa je posledica vrhunsko izpiljene umetnosti indoktrinacije, tudi v Sloveniji, kjer so preprosti in skromni ljudje vselej srčni in pošteni, bogataši pa zlobni, pokvarjeni in izprijeni. Pri trapastem posploševanju seveda nismo osamljeni. Že bežen pregled mehiških telenovel nas nauči, da so bogati vedno visoki, vitki, svetlolasi in čim bolj podobni Evropejcem, revni ljudje pa so majhni, temni, debeli in nekoliko neumni. Kadilci so zmeraj zlobni.
Pravljice, z vsemi arhetipi vred, pijemo z materinim mlekom. Zakaj nam potem gre tako zelo na živce, ko se kakšna pravljica zgodi? Ljudje v resnici pepelk ne maramo. Ko se kateri med nami uspe prebiti na vrh, je diagnoza lahko samo ena: kurba. Čehi imajo celo simpatičen izraz - zlatokopka. Ker je povsem nemogoče prilesti na vrh in ohraniti moralno čistost, ki jo premoremo vsi drugi krepostni siromaki. Priznajte, vsaj enkrat je vaše misli ob branju novic o Melanii Trump prešlo vprašanje, kako lahko spi s tem oranžnim ostarelim milijonarjem, ki je poleg vsega še aroganten. Kot da njeno zakonsko življenje na naše kakorkoli vpliva.
Tolažile so nas novice o domnevnih zakonskih težavah in kritike, da je sicer lepa, a povsem brez vsebine. Tako niti Melania ni imela vsega in nekako smo se ob tej misli počutili bolje. V resnici Melanie ne pozna nihče od nas, niti nihče od nas ne vidi v njeno spalnico, zato te tolažeče zgodbe prodajamo sebi. Na pohodu je že nova prva dama in nekako nam že začne iti na živce, ker fura intelektualni imidž in na modo ne da toliko kot Trumpova. Da je Jill Biden medijsko dolgočasna, slišimo. Ker bo iz nje skrajno težko narediti modno ikono, trapo, zlatokopko ali negativko, bo najbrž kmalu pristala v pozabljenem klubu, skupaj z Lauro Bush. Hillary Clinton nam je šla na živce, ker je bila preveč ambiciozna in zato nekako matronasta. Še najboljši bi bil hibrid Hillary in Monice Lewinsky. Na kolenih, a intelektualka. Toliko se ukvarjamo z ameriškimi prvimi damami, njihovo podobo in vsebino, da pri tem povsem pozabimo, kako od lastnih prvih dam že leta nismo slišali ničesar. Vidimo jih le v predvolilnem času, ko katera od njih s kislim obrazom sedi na tribuni soočenja in se dela, kot da moževih političnih ambicij še ni povsem sita. Govori, nagovori ali tiskovne konference slovenskih predsedniških soprog pri nas ne obstajajo.
Še najbolj mi po pojavljanju v javnosti v spominu ostaja Štefka Kučan, ki se je v vlogo matere naroda najbolj vživela. Slovenske prve dame za javnost obstajajo le v do obisti pocukranih tabloidnih intervjujih, kjer se spominjajo, kako so svojega moža spoznale, in puritansko kramljajo o tem, kakšna družina so. Da bi katera pošteno zaropotala, udarila po mizi in jasno povedala, da je v državi nekaj narobe, se ne spomnim. Zakaj nas je Melanijin molk torej tako motil? Je šovinistično pričakovati, da se bo ženska zaradi moževega kariernega uspeha javno izpostavljala in se vživela v njegove zgodbe? Najbrž. Kako se bomo obnašali, ko bo državi predsedovala ženska? Bomo njenega moža oklicali za njeno prikolico, modno ikono, zlatokopca in od njega pričakovali politično angažiranost? Nam bo všeč, ko bo na banketih sedel z drugimi soprogami in v intervjujih listal po družinskih albumih? Kaj pa, če bo naša predsednica imela ženo? Ali naš predsednik tipa? Všeč nam tako ali tako ne bo, a upajmo, da bo vsaj fotogeničen, lepo oblečen in klepetav. Neenakopraven, a na hece.
