Denis Živčec
Kriza mora biti res huda, ko življenjsko lekcijo dobiš od Jennifer Aniston, a ena, vsaj po mojem mnenju, najbolj precenjenih igralk v zgodovini je zadnjič zavzela dobro stališče. Že stotič so ji ameriški mediji pripisali materinstvo, kar smo seveda brez kančka oklevanja povzeli tudi na tej strani luže, in zgodba o tem, da naj bi 52-letnica posvojila neko siroto iz mehiške sirotišnice, se je razširila. Karamba.
Dan kasneje je vse skupaj ogorčeno zanikala in spomnila na leto 2016, ko se je nekdo odločil, da je noseča. Kar seveda ni bila, sama pa je vse skupaj pospremila z razočarano ugotovitvijo, da celo v novem tisočletju družba ženske vrednoti po tem, ali so poročene in z otrokom. "Popolne smo tudi brez moža in otrok," je dodala.
Zakaj se na svetu, tako polnem ljudi, da bomo kmalu spali drug na drugam - okej, vedno se da najti kaj pozitivnega tudi v tem - še vedno zdi, da je ženska v srednjih letih, ki nima otrok ali moža, neizpolnjena in neuresničena? Od kod ta neizmerno trapasta starodobna miselnost, po kateri je ženska najbolj srečna med lonci, ob zibelki in kadar se pijan mož naravnost iz hleva vsake toliko za tri minute hropeče in grobo prevali nanjo? Razumem, prava Slovenka mora biti kot Jera iz Boja na požiralniku - šibkega srca, trpeča, melanholična, zgarana, zmeraj rizično noseča, a pripravljena v devetem mesecu vleči plug po razmočeni njivi. Da so tako trapasti tudi v Hollywoodu, me je presenetilo.
Ženska brez otrok skozi čas ni imela na voljo prav veliko predalčkov, v katere jo je družba lahko tlačila. Lahko je bila skrušena in užaloščena ženka, ki jo je usoda preklela z neplodnostjo, nadležne tete pa so jo bodrile s tem, da so na njen trebuh sočutno polagale roke in ji patetično blebetale, da jo bo bog nekega dne vendarle blagoslovil z malim sončkom. Lahko so bile karieristične prasice, ki za uresničevanje lastnih ambicij hodijo čez trupla, zaradi kariere zanemarjajo svoje materinsko poslanstvo in domovini ne podarjajo sinov. Lahko so bile egocentrične, zapite umetnice, ki kadijo čik za čikom in pišejo feministično poezijo. Lahko so bile tista čudaška teta, polna denarja, ki se neprestano ločuje, vmes pa že za zajtrk pije penino, kupuje nenavadne klobuke, orjaške viseče uhane in neprestano potuje po svetu. Ali pa tista lezbijka, pred katero so vas matere vedno svarile. Aja, in seveda ... kurba. Odrasla ženska, ki se suvereno odloči ne imeti otrok, ker si jih pač ne želi ali pa ocenjuje, da jih je na svetu že več kot dovolj, brez opravičevanja in kesanja, je nekaj, na kar se mora družba novega tisočletja še privaditi. Nekje vmes smo.
Ženske brez otrok se nam zdijo sumljive, narcisoidne in egocentrične, ženske z veliko otroki pa hitro označimo za avtomate za rojevanje in zbiralke otroških dodatkov. Ženska s hudo kariero je pošast, ženska, ki se odloči biti gospodinja, pa lenoba ali cunja. Kot običajno, so parametri postavljeni tako, da ženskam, družbeno gledano, spodleti v vsakem primeru. Če so matere, seveda budno spremljamo vsak njihov korak in jih že ob vsaki najmanjši napaki razglasimo za nesposobnice, za katere bi bilo bolje otrok ne imeti. Tudi sam kdaj pogrnem na testu enakih možnosti. Recimo, ko se začudim vsakič, ko slišim, da se kak moški odloči za delo vzgojitelja v vrtcu. Še bo treba prevetriti naše zatohle misli. In še si bo treba prizadevati za to, da bi svet bil lepši in boljši, a v prvi vrsti naj bi se vsak najprej ukvarjal s seboj.
