Bonbon
Motnje hranjenja so resne psihične bolezni, pri katerih so vzorci razmišljanja in čustvovanja vzrok za škodljive prehranjevalne navade, ki pogosto zgolj navidezno olajšajo prenašanje depresije, stresa in anksioznosti.
Kaj je nenadzorovano hranjenje? Kaže se s prenajedanjem in posledično z naglim porastom telesne teže. Ljudje s to motnjo lahko pogosto pojedo ogromne količine hrane. Preprosto ne morejo nehati jesti in ignorirajo občutek sitosti. Čeprav nenadzorovano hranjenje spominja na bulimijo (bulimia nervosa), v tem primeru prenajedanju ne sledi praznjenje želodca z namerno izzvanim bruhanjem.
Večina ljudi s to motnjo poskuša s pomočjo hrane premagovati neprijetna občutja in misli. Pravzaprav to pomeni, da se nikoli niso naučili pravilno soočati s stresnimi situacijami. Po hrani posegajo, ker mislijo, da se bodo z njo potolažili, vendar tisto, kar sledi, ni niti najmanj tolažilno. Poleg neprijetnega počutja zaradi preveč zaužite hrane se pojavi tudi občutek krivde zaradi nezmožnosti nadzora nad hranjenjem, s čimer se stres še poveča in tako nastane začarani krog.
Kako prepoznati simptome?
Redki ljudje vsaj občasno ne pretiravajo pri jedi. Ko človeku zmanjka telesne energije ali mu preprosto tekne dober obrok, ni težko prestopiti meje sitosti. Nato se običajno pojavi deprimirajoči občutek prenasičenosti in zaskrbljenosti zaradi postave, vendar to še ne pomeni, da gre za motnjo nenadzorovanega hranjenja. Če si tedaj, ko je na jedilniku vaša najljubša hrana, privoščite kakšno porcijo več, še ni razloga za zaskrbljenost.
Na motnjo lahko opozarjajo naslednji simptomi:
- pogosto uživanje obrokov, ki so po mnenju večine ljudi preveč obilni,
- trajen občutek nesposobnosti nadziranja kaj in koliko pojemo,
- hiter vnos hrane oziroma "basanje" hrane vase,
- izogibanje obrokom v družbi zaradi sramu in morebitnih neprijetnih vprašanj,
- občutek gnusa, depresije ali krivde po prenajedanju,
- sprememba telesne teže,
- pomanjkanje samospoštovanja,
- izguba spolne želje,
- pogoste diete.
Vzroki za pojav te motnje
Tako kot pri drugih motnjah hranjenja je tudi pri nenadzorovanem hranjenju težko določiti natančen vzrok za njegov pojav. Znanstveniki so šele na pragu razumevanja posledic te motnje in dejavnikov, ki vplivajo na njen razvoj. Domnevajo, da ne gre za konkreten vzrok ali povod, marveč za vpliv vrste psihičnih in bioloških dejavnikov in okoliščin.
Doslej so opazili, da ima skoraj polovica ljudi s to motnjo hranjenja za seboj celo preteklost depresivnih epizod, vendar za zdaj še ne morejo pojasniti, kako so ta stanja povezana. Ljudje, ki trpijo zaradi nenadzorovanega hranjenja, navajajo, da jeza, žalost, dolgčas, anksioznost ali kakšna druga neprijetna čustva pri njih sprožijo obdobja prenajedanja. In zdi se, da so tudi druge psihične težave pogostejše pri tistih, ki nenadzorovano jedo, kot pri drugih ljudeh.
Pri motnjah prehranjevanja pogosto obstaja cela družinska anamneza, zaradi česar so začeli znanstveniki domnevati, da gre za dedno bolezen. Trenutno potekajo raziskave, ki naj bi pokazale naravo povezave med kemičnimi procesi v možganih, ki nadzirajo izgorevanje kalorij, in motnjo nenadzorovanega hranjenja. Veliko ljudi s to motnjo izvira iz družin, v katerih je prenajedanje običajno ali v katerih hrani pripisujejo prevelik pomen ter jo pri vzgoji otrok uporabljajo kot sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja. Nenadzorovano hranjenje je najpogostejša prehranjevalna motnja, saj prizadene okoli štiri odstotke prebivalstva. Debelost (če telesna teža za 20 odstotkov presega normalno), ki je razumljiva posledica, pa ni prisotna vedno, saj lahko motnja prizadene tudi ljudi z normalno telesno težo. Ženske so nekoliko bolj pogosto žrtve nenadzorovanega hranjenja. Debeli odrasli ljudje s to motnjo so imeli običajno že v otroštvu odvečno telesno težo. Eden izmed prepoznavnih znakov motnje je nenehno spreminjanje telesne teže, torej pogosto povečanje in izgubljanje kilogramov.
Ugotoviti, ali gre za motnjo hranjenja, ni preprosto, saj se ljudje težave navadno sramujejo, jo tajijo in zanikajo. Večina tistih, ki se nenadzorovano "nažirajo", se zaradi sramu navadno prenajeda v samoti, zato včasih mine tudi nekaj let pred postavitvijo diagnoze. To se običajno dogaja, ko človek poišče zdravniško pomoč, da bi se znebil odvečnih kilogramov, ali zaradi zdravstvenih težav, povezanih z debelostjo. Da lahko stanje označimo za motnjo, se morajo napadi prenajedanja pojavljati šest mesecev vsaj dvakrat tedensko. Če zdravnik sumi, da gre za motnjo nenadzorovanega hranjenja, bo opravil nekaj temeljitih preiskav. Ker posebni laboratorijski test, s katerimi bi dokazali to motnjo, ne obstaja, lahko zdravnik s kombinacijo različnih diagnostičnih metod, kot sta rentgen in krvna slika, izključi vsaj prisotnost kakšne druge bolezni, ki povzroča take simptome. Če se izkaže, da je človek sicer telesno zdrav, ga napoti k psihiatru ali psihologu, ki preveri, ali gre pri njem za kakšno psihično motnjo.
Zdravljenje je zapleteno
K zdravljenju te motnje moramo pristopiti previdno in ga prilagoditi vsakemu posameznemu pacientu. Cilj zdravljenja je obolelemu pomagati, da ponovno vzpostavi nadzor nad svojimi prehranjevalnimi navadami.
To lahko dosežemo na naslednje načine:
- Psihoterapija: Izvajajo jo z individualnimi posveti, s katerimi si prizadevajo spremeniti način razmišljanja (kognitivna terapija) in obnašanja (behavioralna terapija). Pri tem uporabljajo praktične tehnike, ki prispevajo k ustvarjanju zdravega odnosa do hrane in telesne teže ter pomagajo pacientu, da osvoji kakšno zdravo metodo obvladovanja stresnih in neprijetnih situacij.
- Zdravila: Antidepresivi, tako imenovani selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRI), lahko pomagajo pri nadziranju anksioznosti in depresije, povezane z motnjo hranjenja.
- Nasveti nutricionista: Konkretna navodila izvedencev za prehrano prispevajo k temu, da pacient z motnjo hranjenja ponovno sprejme vzorce normalnega prehranjevanja in dojame pomen zdrave, uravnovešene prehrane.
- Skupinska in/ali družinska terapija: Podpora družine je za uspeh zdravljenja zelo pomembna, poleg tega pa tudi člani družne potrebujejo pomoč pri razumevanju motnje hranjenja in prepoznavanju njenih simptomov. Zdravljenje ima pozitiven rezultat, ker so pacienti v skupini deležni podpore, spodbude in razumevanja. Poleg tega sta zelo koristna razgovor in izmenjava izkušenj med člani skupine, glede na to, da se spopadajo z istimi težavami.
