Na veselih počitnicah z otroki: Vlagati vsa svoja pričakovanja in upe v zgolj 14 dni na leto ni najboljša naložba

Veliko ljudi od dopusta pričakuje preveč. Z vseh strani smo bombardirani z idoli mladosti, lepega telesa, uživanja življenja ... Predvsem ljudje, ki so zelo storilnostno usmerjeni, imajo občutek, da morajo dopust kar najbolj izkoristiti, zato natančno načrtujejo vsak trenutek. Marsikdo vloži ogromno denarja za kakšno sanjsko potovanje, pa se to potem izjalovi in pusti v duši hrepenenje, včasih tudi občutek praznine. Hlepenje po nenehnem dogajanju, občutenju užitka lahko ima nasproten učinek, pogosto pušča občutek neizpolnjenosti. A sanjski dopust je tisti, ki si ga sami naredimo takega. Vlagati vsa svoja pričakovanja in upe v zgolj 14 dni na leto ni najboljša naložba.

Otroci si najbolj zapomnijo preproste reči

Prepad, ki navadno povzroča največ prepirov in težav, seveda nastaja med predstavami staršev in otrok. Za prve pomeni potrošnja enega izmed pomembnejših parametrov pri izbiri in količini užitkov. Glede na to, da starši danes vse več časa preživijo v službi, je to, da želijo počitnice kar najbolje izkoristiti, razumljivo, trdijo psihologi. Tudi visoka pričakovanja, povezana z dogajanjem štirinajstih dni, ne presenečajo. Kljub počitku, sproščenosti in uživanju pa nesoglasja nastajajo. Na dopustu vzrok za nesoglasja ni vedno le večja fizična bližina. Sprememba okolja, če se zanjo odločimo, lahko prinese tudi pozitivni premik in neke vrste odmik od našega vsakodnevnega življenja. Včasih povzroči pritiske večja psihična bližina v tistih družinah, kjer so bili že doma vajeni živeti eden mimo drugega. Večinoma pa dopust prav blagodejno vpliva na družinske člane. Zaradi obilice časa so lažje bolj strpni drug do drugega. Dopust je po navadi povezan tudi z boljšim počutjem in večjim optimizmom. Človek, ki se dobro počuti v svoji koži, je bolj strpen in prijazen do drugih.

Za to pa ni treba odpotovati na Kubo, v Afriko ali v Indijo. Večina otrok lepoto svojih počitnic namreč še vedno ocenjuje po tem, koliko časa so preživeli s svojimi starši. Nerazpršena pozornost, za katero imajo starši v vsakodnevnem življenju le redko priložnost, je največ vredna, saj daje otrokom občutek edinstvenosti, sprejetosti in posebnosti. Vse to pa jim pomaga pri oblikovanju samozavestne osebnosti. Če pobrskate po spominu in si poskušate tudi sami priklicati trenutke sreče iz otroštva, se jih večina navezuje na čas, preživet s starši. Otroci si tako najbolj zapomnijo preproste reči: zabaven, zanimiv ali kako drugače prijeten pogovor ob zajtrku ali kosilu, nabiranje školjk ali kamenja, lovljenje rib ...

Več časa tudi za pogovor

Neredko pa se med sodobne zaposlene starše zaradi redkega ukvarjanja z otroki med letom prikrade slaba vest. Ta pa se zelo pogosto, ne le na dopustu, kaže v zasipavanju otroka z materialnimi dobrinami in s sladkarijami. Tako se na dopustu po navadi zelo poveča število polizanih sladoledov, kar ni nujno nekaj hudega. Ni pa prijetno videti otroka, ki se vrže na tla, ker mu ne uspe dobiti šeste kepice sladoleda ali se ne sme še petič peljati na vrtiljaku. Več ukvarjanja z otroki ne more biti slabo, če so ti za to in če se s tem ne zavirajo njihove razvojne potrebe. Majhni otroci se bodo z veseljem stisnili k vam in poslušali pravljico (ali dve ali tri, kolikor imate energije ...). Starejši otroci se bodo z veseljem pogovarjali z vami in vam razkrili svoje želje in strahove, če le ne boste silili vanje in jim boste pustili, da oni izberejo čas za to. Kot v vsakodnevnem življenju naj tudi na dopustu veljajo nekatera pravila, ki pa so vsekakor bistveno bolj zrahljana.

Vsakodnevno načrtovanje službenih dejavnosti, obšolskih obveznosti otrok, opravljanje domačih opravil in nalog, merjenje sposobnosti in storilnosti v službi ter šoli so posledice, ki jih prinaša storilnostno naravnana sodobna družba. Zato se njenim pastem, tudi med počitnicami, težko izognemo. In ker se želje in potrebe, kot rečeno, tudi med dopustom razlikujejo, je dobro, da jih družina usklajuje sproti, brez zacementiranih predstav. Ob tem pa je dobro imeti v mislih, da sprememba okolja in rutine s seboj prinese tudi stres, nepredvidljive okoliščine ter spremembe razpoloženja, ki vplivajo na spreminjanje načrtov, zato je pri vseh silnih dogovorih dobro ohraniti tudi nekaj spontanosti, ki je za dopust navsezadnje tudi značilna. Kadar vsak vztraja pri svojem, to nedvomno privede v konfliktno situacijo in posledično do prepira, slabe volje in seveda pokvarjenega razpoloženja. Starši se počutijo zavrnjene, otroci pa nesprejete. Verjamem v sklepanje kompromisov. Pri tem naj bi se starši in otroci dogovorili, kaj bi bilo za oboje še ustrezno. Recepta za to žal ni, so le usmeritve. Na primer, ko želi pubertetnik zjutraj podaljšati spanje, ker je prejšnji večer preživel s prijatelji, je zgodnje bujenje že vnaprej obsojeno na neuspeh in prepir. Morda mu starši lahko pustijo, da prespi družinski zajtrk, vztrajajo pa pri skupnem družinskem kosilu ali večerji. Kje bodo popustili in kje strogo zahtevali sodelovanje, je torej odvisno od staršev, saj ima vsak posameznik različna pričakovanja. Modro pa je, da se o tem pogovorijo skupaj, pri čemer imajo vsi tudi možnost pripomb in predlogov. 'Ker sem jaz tako rekel' se nikakor ne bo obneslo."

Da ne bo prepozno ...

Dopust je torej lahko čas, ki nas napolni z energijo in nam daje zagon, le kadar smo ga preživeli tako, kot smo si želeli. Kadar pa smo od dopusta pričakovali preveč, kadar smo se hlastno zagnali v nove aktivnosti in si nismo pustili časa zase, se ne moremo spočiti. Osnovni napotek za sproščujoč dopust bi bil 'Vzemite si čas zase!' Vsi potrebujemo kakovosten čas zase, ko počnemo, kar nas je volja in kar nas veseli. Tukaj ponovno ni recepta, kaj naj bi vsak od nas za svojo srečo počel. Otroci zelo dobro razumejo, če jim pojasnimo, da potrebujemo čas tudi zase, predvsem če jim to povemo brez slabe vesti. Seveda pa je vse spet odvisno od starosti otrok; od majhnih bi to težko pričakovali. Lahko pa vključimo še koga drugega v načrtovanje časa zase, na kar pogosto pozabljamo, je pa pri majhnih otrocih nujno.

Če bomo ves dopust skrbeli le za to, da se bodo prijetno počutili drugi, to prav gotovo ne bo napolnilo naših baterij. Tako bo vrnitev v službo pomenila nekaj predvidljivega, neko stalnico, ki lahko pri nekaterih prinese olajšanje od nenehnega dogovarjanja in usklajevanja interesov med dopustom, če se je to dogajalo. Res pa je, da ni veliko takih, ki bi se želeli čim prej vrniti v službo. Več je takih, ki s hrepenenjem obžalujejo konec dopusta.