Rozmari Petek
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je danes sprejela šesterico fantov, ki so 22. februarja 2024 na železniški postaji v Celju priskočili na pomoč moškemu s srčnim zastojem. Poklicali so na številko 112 in mu na podlagi usmeritev operaterja nudili prvo pomoč do prihoda reševalcev. S svojim plemenitim ravnanjem so vsak posebej in vsi skupaj rešili življenje človeku. Njihova nesebična pomoč je bila izjemno pomembna in ključna pri reševanju življenja in je kot taka neprecenljiva. Njihova odločnost in sočutje sta v tem trenutku poudarila najboljše v človeški naravi, je med drugim izpostavila predsednica.
Mladim - Maju Debevcu, Jerneju Kolmanu, Maju Končanu, Maju Josipoviću, Matiji Zemetu in Aljoši Rusu - se je zahvalila za njihovo pogumno in plemenito ravnanje in jim izročila zahvalo predsednice republike za plemenito dejanje, za dejanje nesebične pomoči, zgled poguma in plemenitega ravnanja, kot prispevek k boljšemu jutri. Kot je izpostavila predsednica v pogovoru z mladeniči, starši in ravnateljem, jo taka dejanja navdajajo z upanjem, da bodo mlajše generacije sposobne zgraditi prijaznejšo in bolj povezano družbo. Njihovo dejanje popolne predaje pomoči sočloveku je dejanje, ki se ga ne sme spregledati, pač pa izpostaviti kot lučko človečnosti. In tudi v tem primeru se znana misel, da "pomoč eni osebi morda ne spremeni celega sveta, lahko pa spremeni svet te osebe," v praksi potrjuje.
Pred mesecem dni se je mladim že zahvalil tudi celjski župan Matija Kovač. "So izjemni mladeniči z občutkom za skupnost in človeka, zgled v družbi, ki je vse prepogosto pasivna in neodzivna na stiske soljudi," je med drugim izpostavil župan in se jim zahvalil za plemenito dejanje. Sicer brez prisotnosti medijev. Kot so mladi kasneje opisovali in smo objavili tudi v Večeru, je tisti dan bil sprva kot vsak običajen dan. Čakali so na železniški postaji na vlak. "Na sosednji klopci je sedel možakar, ki se je nenavadno naslonil na klopco. Najprej smo pomislili, no, malo se ga je napil, nato pa smo videli, da se trese," opisuje mladi dijak Matija Zeme. "Spomnil sem se osnov prve pomoči, ker sem gasilec. Stopil sem k njemu in mu potipal pulz," nadaljuje. "Prijatelj, prav tako gasilec, je poklical 112, z ostalimi pa smo gospoda položili na tla v položaj nezavestnega. Nato nas je operater na številki 112 na podlagi simptomov, ki smo mu jih opisali, usmerjal, kaj naj naredimo. Jaz sem pridržal telefon, prijatelj je po navodilih začel postopke oživljanja, jaz sem obenem spremljal, ali je dovolj globoko pritiskal, drugi prijatelj je medtem že tekel do okenca, da bi povedal, kaj se dogaja," opisuje usklajeno akcijo prijateljev, ki se je nadaljevala, dokler možakarja niso odpeljali v bolnišnico.
Od kod jim toliko znanja, saj mnogi starejši človeka na klopci niti opazili niso. "S prijateljem sva gasilca, zato sva vedela, kaj narediti," pojasni Zeme. Kdo je bil gospod, ki so mu pomagali, in kako je sedaj z njim, ne vedo. So jim pa reševalci ob prihodu povedali, da je človek zaradi njihove pomoči preživel.
