Rozmari Petek
Vsak nesrečni padec v vodo ima svojo zgodbo. A vsaka se ne zaključi kot zlomljena vrtnica, v polmraku, v kotu sobe na vozičku, kot nas je včasih opominjala akcija. Alešu Povšetu se je "vrtnica zlomila" pred več kot 30 leti kot 14-letnemu mladeniču. Malce razigranosti, nesrečni skok, invalidski voziček. A njegov ni obstal v kotu. Aleš se že leta aktivno potaplja. Samostojno. Sam si na krilih pripelje opremo, sam se obleče in gre v vodo. "Vsaj meni je voda dala več, kot mi je vzela. Brez potapljanja, ki sem se ga naučil po poškodbi hrbtenjače, verjetno marsikje na svetu ne bi bil. Tako pa sem se potapljal na Kubi, v Zvezdnem mestu, Finski, Estoniji, Egiptu, cel Jadran sem dal skozi," opisuje. Tudi za Katarino Peterlin so mnogi mislili, da po padcu v Savinjo ne bo več hodila. A je z vztrajnostjo, ki je vključevala ravno rehabilitacijo v vodi, stopila na noge in zdaj samostojno hodi. Še več. Dodatno strast je odkrila v potapljanju, torej v vodi, ki ji je skoraj vzela noge. "Če ne bi bilo nesrečnega slučaja, morda niti ne bi našla poti do potapljanja," pravi Katarina.
Podirali so tabuje
Takšne zgodbe so predsednika Plavalnega kluba Slovenske Konjice Branka Ravnaka, ki že leta potapljanja uči ljudi s poškodbo hrbtenjače, pripeljale do ideje, da dolgoletni, mednarodni akciji Dan brez vozička, ki so ga pred 19 leti začeli ravno na konjiškem bazenu, dodali še akcijo Voda vzame, voda vrne. Z obema akcijama želijo podirati tabuje, da se s poškodbo hrbtenjače vse konča. "Ko smo pred skoraj 20 leti s tem začeli, so se ljudje, ko so videli invalidski voziček, začeli kar umikati. Danes jih sprejemajo kot nekaj povsem običajnega," opisuje Ravnak. Slovenskim potapljačem so se pridružili invalidni potapljači iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, ki so se prav tako izšolali po "konjiški" metodi IDA in potapljaški šoli CMAS, ki ga Plavalni klub Slovenske Konjice izvaja pod okriljem Mednarodne zveze IAHD Adriatic. "Med njimi so izjemni posamezniki. Ivo Lovrenović je prvi in edini hrvaški paraplegik, ki se je potopil tudi pod led. Ljilja Slišković je edina invalidna ženska v Bosni in Hercegovini, ki se redno potaplja in orje ledino na tem področju v svoji državi. Slovenec Aleš Povše Yoda je pokukal pod vodno gladino v rekah, jezerih, v toplih in hladnih morjih ter pod ledom. Katarina Peterlin se je kljub padcu v reko, ki je vzrok za njeno invalidnost, rehabilitirala prav s pomočjo hidroterapije in uživa v vsaki minuti potapljanja. Poleg tega so se mnogi otroci in odrasli ter dva invalida prvič preizkusili v potapljanju, premagali svoje strahove ter doživeli magičen svet pod vodo," je dodala ena najaktivnejših članic društva Alenka Fidler. Med novinci je bila Mira Jakin, paraolimpijka, ki je domov prinesla že srebrno evropsko medaljo v odbojki. "Prvič sem poskusila potapljanje z jeklenko. V vodi si svoboden, brez omejitev, zato mi je voda zelo všeč," je opisala.
Dogodek, ki je bil namenjen vsem ljubiteljem vode, je tokrat dodal še eno rdečo nit - na dogodek so prvič prišli starostniki iz bližnjega Lambrechtovega doma starejših in varovanci Varstveno-delovnega centra Saša Mozirje. "Povabili smo osebe, ki so zaradi različnih okoliščin še vedno omejeni na 'zaprta' vrata ustanov," pravi Ravnak. "Veliko veselja je bilo tudi z vožnjami s kajaki ROTO in banano, ki nam jo je za ta dogodek posodil Veslaški center Špica iz Celja. Nad vožnjo so bili še posebno navdušeni neustrašne upokojenke iz Lambrechtovega doma ter varovanci VDC Saša iz Mozirja, ki so nedavno spoznali potapljanje v učilnici, na suhem torej, tokrat pa so se prvič vozili s kajaki, nekateri izmed njih pa so se tudi potapljali," je dodala Fidlerjeva. "Dan brez vozička in akcija Voda vzame, voda vrne sta postala peskovnik za ogromno različnih ljudi. Predvsem so me presenetili starostniki. Prej skoraj nisem verjel, da bodo sedli na kajak in se vozili po bazenu. Tako se je dan brez vozička transformiral v neko novo zgodbo," je bil zadovoljen Ravnak.
Izjemno in nepozabno srečanje
Na konjiškem bazenu se ob tej akciji počasi že ni več vedelo, kdo je kdo. Ob robu so stali izpraznjeni vozički, v bazenu polno oseb s popolno potapljaško opremo. Otroci so preizkušali vse, kar je bilo na voljo; od podvodnih skuterjev do kajakov. Varovanke doma starejših so vriskale, ko so jih kot izkušeni gondoljerji poganjali konjiški reševalci. Številni so se stisnili k prelestni morski deklici Karin Heuffel, eni od dveh profesionalnih morskih deklic v Sloveniji, ki se spopada z multiplo sklerozo, in spomin ovekovečili s telefonom. Njena srčnost in vztrajnost sta bili izjemno ganljivi ter sta obiskovalce navdihnili, da ne glede na ovire sledijo svojim sanjam. Navdušila pa jih je tudi mlada Veronika Starkova, doktorantka slovenistike na državni univerzi Lomonosov v Moskvi, ki že štiri leta predstavlja potapljanje invalidov v Rusiji po metodi Mednarodne zveze društev IAHD Adriatic. "To srečanje je bilo resnično izjemno. Povezalo je ljudi vseh generacij ne glede na morebitne omejitve ali težave. Ponudilo je priložnost za ustvarjanje nepozabnih trenutkov ter začrtalo nove meje v raziskovanju sveta pod in nad vodo. Obenem je letos bazen v Slovenskih Konjicah pridobil dvigalo za invalide, kar je pozitiven korak k ustvarjanju inkluzivnega okolja, kjer se vsakdo lahko brez ovir in z enako lahkoto udeležuje vodnih dejavnosti, pri čemer gre posebna zahvala županu slovenskih Konjic Darku Ratajcu, ki je s svojo prisotnostjo podprl prizadevanja Plavalnega kluba Slovenske Konjice na področju potapljanja invalidov ter pri promociji potapljanja med otroki," sta dodala Ravnak in Fidlerjeva.
