Larisa Jeknič
Obiskovalci so živali lahko našli v petih šotorih, razporejenih po parku. Največja šotora so tokrat namenili kačam in kuščarjem, ves čas sta bila polna. Predstavili so tudi mačke pasme maine coon, ponije in lipicance. Prav tako so potekale različne ustvarjalne delavnice za otroke in delavnice premagovanja strahu pred živalmi, namenjene vsem generacijam. Tako so se lahko ljudje soočili s strahom pred pajki, žuželkami in kačami, ki so jih imeli možnost pobožati in se z njimi tudi fotografirali.
Dober odziv obiskovalcev
Med kačjimi prijatelji so tako med drugim bili na ogled ogromna anakonda, burmanski piton in še nekaj vrst, svet kuščarjev pa so popestrili varan, tegu, kajmani, bradate agame, legvani in panterjevi kameleoni. Slednji so že prejšnje leto poželi veliko pozornosti, saj so zanimivi predvsem z vidika, da svoje barve spreminjajo glede na počutje. Enega izmed njih smo tako videli v rdečkasti barvi, navdušili pa so tudi preostali kuščarski prijatelji, ki so bili med drugim tudi oranžne in modre barve.
V soboto jo jim je v Mozirskem gaju zagodlo vreme, saj je bilo hladno in deževno, to pa je vplivalo na veliko živali na razstavi, med drugim tudi na omenjene panterjeve kameleone, ki jim bolj ugaja lepo vreme. Zaradi tega jih niso mogli razstaviti, a so to nadoknadili v nedeljo in ponedeljek. Težko je bilo najti že parkirišče, obiskovalcev se je trlo, pred vsakim šotorom pa se je na vsake toliko naredila tudi krajša vrsta. Največ je bilo družin z otroki, obiskali pa so jih tudi pari in posamezniki, je povedala koordinatorka v Mozirskem gaju Maja Horvat.
"Zagotovo je res najbolj atraktivno za otroke, ki se teh živali tudi praviloma bojijo manj kot odrasli. Bolj si jih upajo božati, jih tudi prijeti," je svoje opažanje delila Horvatova. Na nekaterih točkah v parku so namreč imeli tako imenovane kotičke dotika, kjer so se lahko obiskovalci pod nadzorom članov društva Bioexo določenih živali tudi dotaknili. Z njimi je bilo seveda treba ravnati previdno in spoštljivo.
Rabijanje stereotipov
Tako smo se med drugim sprehodili do razstave z žuželkami, kjer smo od blizu spoznali madagaskarskega sikajočega ščurka. Že njegovo ime pove, kako se oglaša, za mnoge je morda odbijajoč, vendar so ta bitja pravzaprav zelo miroljubna in prijazna. Prav tako so ti ščurki nepogrešljiv del ekosistema, v katerem živijo, saj služijo kot majhni gozdni smetarji, ki jedo odmrle rastline in poginule živali ter tako prispevajo k obnavljanju narave. Vsem, ki so to želeli, je dala članica društva Bioexo ščurka tudi na roko. Zanimivo je bilo predvsem, da si ga je upalo prijeti veliko ljudi. Nekdo se je pošalil, da bodo te živali preživele še jedrsko katastrofo, nakar mu je članica društva odgovorila, da bodo res preživeli veliko. So namreč sorazmerno majhna bitja, a zelo trdoživa.
Božali smo tudi šest let starega burmanskega pitona. Ti so sicer ena izmed največjih vrst kač na svetu. V rokah so ga morali držati kar trije člani društva, saj je to res dolga in zajetna žival. Na vprašanje, ali je za tako veliko kačo težko skrbeti, so odgovorili, da seveda ni najlažje, zahteva tudi precejšnjo mero odgovornosti. "Najbolj idealno je, da ga dobiš še majhnega, da lahko ustvarita neko navezo, da ti potem tudi zaupa kot lastniku," je povedal eden izmed članov. "Ta, ki ga predstavljamo, je zelo prijazen," je še dodal. In res - večmetrski crkljivec je zelo užival v pozornosti in se veselo pustil božati. V šotoru s kačami je bil zagotovo on tisti, ki je letos požel največ pozornosti.
Razbijali smo tudi stereotipe. Članica društva Maruša, ki je predstavljala ptičje pajke, nam je tako pojasnila, da so ti sami po sebi sicer strupeni, vendar obstaja napačno prepričanje, da ugriznejo kar tako. "Ugrizi so pravzaprav zelo redki, pajka lahko daš čisto brez problema na roko, če te je navajen in je seveda pripravljen na interakcijo," je dejala. Kako pa preverijo pajkovo razpoloženje? "S čopičem ga prvo pobožaš po sprednjih tačkah. Če ne želi, da ga daš v roke, ti bo pokazal svoje strupnike. Če pa ne bo, pa je v redu, in ga lahko primeš,". Ob tem je še povedala, da pajek, če se seveda ne počuti ogroženega, človeka ne ugrizne tudi zato, ker ta ni njegov plen. "Nič nimajo od tega. Pajki za izdelovanje strupa namreč porabijo ogromno energije, in je ne bodo zapravljali kar tako, da pač ugriznejo človeka," je pojasnila. Kljub temu pa je poudarila, da so ptičji pajki sicer dokaj pasivne živali, zaupanje pa je treba graditi tudi z njimi, zato mora posameznik z rokovanjem začeti že, ko je pajek še mladiček.
Razstavo Bioexo so v Mozirskem gaju tradicionalno organizirali štirinajsto leto. Zanimivo je tudi to, da so vse živali, ki so jih predstavljali, pravzaprav ljubljenčki članov društva.
