V zadnjem času se ob porastu nasilja med mladimi najprej s prstom kaže na družbena omrežja. TikTok, Instagram ter viralni izzivi so vsekakor del sodobne slike otroštva in odraščanja. A čeprav je vpliv teh platform nesporen, bi bilo poenostavljeno, če bi samo v njih iskali glavni razlog za vse bolj zaskrbljujoče vedenje otrok in najstnikov.
Resnica je bolj kompleksna. Morda celo neprijetna. Odgovornost za nastalo stanje nosimo odrasli – starši, šola, sistem. Že od rojstva (svoje) otroke zavijamo v vato. Pazimo, da jim nič ne manjka, da se ne soočijo s frustracijo, da ne začutijo odpora. Vse mora biti "mehko" – prehod v šolo, odnosi, učne vsebine. Šola mora biti prijazna, otrok pa vedno "v stiku s sabo". Pri vsakem naporu, konfliktu ali porazu takoj priskočijo na pomoč odrasli: starši, pa tudi učitelji. Otroci ne rešujejo več težav, ker jim tega niti ne dovolimo. In ko pridejo v stik z realnostjo, ki ni vedno po meri posameznika, se zlomijo ali reagirajo z agresijo.
Frustracija ni nekaj, čemur bi se morali izogibati za vsako ceno. Je osnovno orodje, prek katerega otrok gradi notranjo trdnost. Ko nekaj ne gre po načrtih, ko ne dobi vsega takoj, ko mora počakati ali si nekaj zaslužiti – takrat se začne pravo učenje za življenje. Učenje potrpežljivosti, prilagodljivosti, obvladovanja čustev. Vsega tistega, kar mu bo nekoč omogočilo, da bo v svetu stal trdno, ne da bi se ob vsakem vetru zamajal. A če frustracijo obravnavamo kot nekaj nevarnega, travmatičnega, kar je treba takoj nevtralizirati z zunanjo pomočjo, otroka oropamo bistvenega dela razvoja.
Zdi se, da smo kot družba pogrnili na celi črti. Otrokom ponujamo svet brez teže, brez prave odgovornosti, brez skupne ideje. Ob tem pa z vseh strani nenehno poudarjamo pomen posameznika. Njegovih pravic, njegovih občutkov, njegove edinstvenosti, njegove samopodobe. Učimo jih, da so unikatni, a jih pozabljamo naučiti, da so tudi del skupnosti. Poudarjamo odličnost, prepoznavnost, individualni uspeh – a ne tudi solidarnosti, soodgovornosti, pripadnosti.
Tudi šolski sistem ni imun na to. Znanje se vse prevečkrat pridobiva le za točko, za test, za takojšnjo nagrado. Učimo za oceno, ne pa za življenje. Vse manj je prostora za trajno razumevanje, razmislek, notranjo rast. Še manj za skupno dobro. Od učiteljev se sicer pričakuje, da bodo gradili vrednote, da bodo motivatorji, terapevti, mentorji in vzgojitelji v enem, a dokler se bo ocenjevalo zgolj in samo trenutno znanje, medtem ko trud, odnos do dela, pripravljenost pomagati, spoštovanje prostora in ljudi ostajajo neopaženi, se ne bo spremenilo nič.
Učimo jih, da so unikatni, a jih pozabljamo naučiti, da so tudi del skupnosti. Poudarjamo odličnost, prepoznavnost, individualni uspeh – a ne tudi solidarnosti, soodgovornosti, pripadnosti
Zaradi takega odnosa/sistema je upadla tudi bralna pismenost. Zakaj bi bral knjigo, če zanjo ni ocene? Zakaj bi razmišljal o besedilu, če zanj ni takojšnje nagrade? Otrok in mladostnik bere le, če se to oceni, če se to šteje, če se vidi. Ne zato, ker bi v branju iskal smisel, zgodbo, misel. In s tem izgubljamo ne le sposobnost razumevanja zapisanega, temveč tudi temeljno orodje za kritično mišljenje, za stik s kulturo in jezikom, ki nas določata kot skupnost. Prav branje nas uči razumevanja življenja.
Komu mar za skupno dobro? Za prepoznavnost šole? Za pripadnost šoli, skupnosti? Kdo pomagal pri šolski prireditvi? Kdo bo počistil za sabo? Kdo bo poskrbel za učilnico? Bore malo jih je. Saj "to ni moje", "ni vredno", "ni kul", "ni moj problem", "nisem za to v šoli" …
In v tem vzdušju, kjer nihče ni dolžan nič, kjer skupnost ni vrednota, kjer je vsak le sam zase, vzniknejo zametki nasilja, vandalizma, brezsmiselnega uničevanja. V šolah se vse pogosteje soočamo z namernim uničevanjem inventarja, motenjem pouka, nespoštljivim vedenjem. Vse to se prenaša tudi izven šolskih zidov – razbita avtobusna postajališča, popisani zidovi, poškodovana igrala. Kjer ni pripadnosti, ni spoštovanja. Kjer ni odgovornosti, ni meje; in obratno.
Brez ponovne vzgoje za skupnost, brez jasnih mej in zdravega odnosa do napora ter frustracij bomo gojili generacije, ki ne bodo znale ne sobivati, ne vztrajati, ne ustvarjati, ne spoštovati. Morda je čas, da se prenehamo tolažiti z zgodbami o krivdi telefonov in ponovno pogledamo vase. V odrasle. V sistem. In končno začnemo spreminjati nekaj, kar preprosto ne deluje več.
In morda je čas, da si priznamo še nekaj: o demokraciji. Očitno ji nismo nikoli zares dorasli. Demokracija ni to, da vsak dela, kar hoče. Je dogovor, zrelost, odgovornost. Je sodelovanje in skupno iskanje ravnotežja med posameznikom in skupnostjo. Če želimo živeti v družbi, kjer bo mlad človek sposoben spoštovati druge, sebe in prostor, v katerem biva, potem mu moramo najprej pomagati razumeti, da ni edini na svetu — in da je svet, ki je skupen, tudi njegova odgovornost.
