Rozmari Petek
Tik ob vhodu v Pokrajinski muzej Celje stoji neobičajna razstava z naslovom Ljubija - zaklad pod skalo. Neobičajna je že sama zgodba, kako je muzej prišel do dodatnih več kot 1600 let starih bronastih novcev in rimskega posodja in orodja. Babica in še prej prababica sta Aljažu Ledniku pripovedovali, da je po legendi v jami, ki stoji lučaj stran od hiše na Ljubiji pri Mozirju, skrit zaklad. "Čisto konkretno je babica govorila, da je v posodi skrit denar. Govorila je, da je zaklad le sto metrov oddaljen od brvi, ki je pred hišo," opisuje mladi najditelj. Pred dobrima dvema letoma, ko je bil star 18 let, se je odločil, da bo preveril, ali je v legendi kaj resnice. Vzel je manjšo motiko, se skozi bujno rastje prebil do jame in začel kopati. Kmalu je naletel na bronaste novce z rimskimi podobami. To ga je spodbudilo, da je kopal še naprej in naletel na kose orodja. To mi je bilo nadvse zanimivo, ker rimskih kovancev pa res ne najdeš vsak dan. Nisem mogel verjeti, da se je legenda izkazala za resnično. Vse sem pobral in nesel v muzej v Celje. Tako se mi je zdelo najbolj etično. Lahko bi jih tudi pobral in dal na polico, kjer bi vse skupaj propadalo. Tako pa si lahko najdbe sedaj tudi drugi ogledajo, zgodovinarji pa lažje sestavijo zgodbo, kaj se je na teh tleh pred toliko stoletji dogajalo," je pravilno presodil mladi Aljaž.
Po zaklad se lastnik žal ni vrnil
Njegova najdba, njeno avtentičnost so potrdili z analizami, je bila za arheologe in zgodovinarje zanimiva tudi zato, ker vse do takrat rimskih najdb na območju Ljubije pri Mozirju še niso zasledili. Orodje za obdelavo lesa ter bronasti rimski kovanci sami po sebi morda niso zelo velik zaklad, so pa bili za tistega, ki je zaklad pred davnimi leti skril v jamo, poudarja soavtorica razstave dr. Maja Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje.
Forenziki, arhelogi ali drugi iskalci?
Še ena zgodba bi lahko bila povezana z odkritjem zaklada pod skalo. Med domačini je namreč poleg zgodbe o zakladu krožila tudi zgodba, da naj bi na tem območju bilo grobišče iz časa povojnih pobojev; natančne lokacije ni vedel nihče. "Dela na cesti stojijo, ker so našli jamo, v kateri naj bi bilo pokopanih vsaj 100 do 150 ljudi iz časa povojnih pobojev. O tem mi je govorila že babica, sedaj pa smo domačini videli forenzike na delu," nas je lani jeseni opozoril eden od bralcev. Vprašanja, ali so ob delih naleteli na posmrtne ostanke ljudi, smo naslovili tako na policijo kot izvajalca oziroma investitorja, a nihče o tem ni vedel ničesar. Niti predsednik vladne komisije za prikrita grobišča Jože Dežman o tem ni seznanjen, čeprav dodaja, da to še ne pomeni, da na širšem območju Ljubije res ničesar ni. Je mogoče, da so domačini pravzaprav na delu videli arheologe? "Mi smo bili na terenu v Ljubiji v začetku septembra lani. Vem pa, da so v bližnji okolici z detektorji kovin iskali ostanke iz druge svetovne vojne," je dodala Maja Bausovac in s tem možne odgovore povečala vsaj na število tri.
"Šlo je za depo oziroma namenoma in istočasno zakopane predmete, ki so nekomu nekoč predstavljali veliko dragocenost. In to na prostoru, kjer doslej ni bilo zabeleženih arheoloških najdb. S pomočjo novcev, večina jih je bila kovanih v času vladavine cesarja Konstantina I. Velikega in njegovih sinov, je bilo možno datirati tudi orodje, ki je sicer zaradi nespremenjenih oblik od mlajše železne dobe do pozne antike običajno težko časovno opredeljivo," je opisano na sami razstavi avtorjev omenjene dr. Maje Bausovac in dr. Jureta Krajška. A kdo in zakaj je predmete zakopal? Tega z gotovostjo ne bodo nikoli izvedeli. Sklepajo pa, da je jama služila kot pribežališče oziroma zatočišče predvsem v turbulentnem poznorimskem obdobju, natančneje v drugi polovici 4. stoletja, ko so tudi po tem območju pustošila barbarska ljudstva. "V jamo so se najverjetneje večkrat in za krajša obdobja zatekli domačini, dokler ni nevarnost minila. Na to kažejo sledovi kurjenja, ostanki hrane (živalske kosti) ter odlomki kuhinjskega in namiznega posodja. Ob priložnosti so ob vhodu v jamo zakopali orodje za obdelavo lesa in novce. Mogoče je samo sklepati, da so v neki nevarnosti podlegli, zato zaklada niso nikoli izkopali."
Neverjetna ujemanja legende in dejstev
Še eno vprašanje se mnogim, tudi samemu najditelju, odpira: kako zaklada niso našli že prej? Navsezadnje so se v jami, ko še ni bila tako zaraščena, igrali Aljažev dedek in drugi otroci. "Možno, da so otroci takrat našli kakšne kovance. Morda od tod legenda, ki jo je pripovedovala babica. Ne vem. Fascinantno mi je, da je šlo za denar in da je ta prvotno res bil skrit v posodi. To so odkrili pri izkopavanju," dodaja Aljaž Lednik. Morda so leta stanjšala plast, ki je prekrivala zaklad. Morda je bilo krivo naključje, da je ravno Aljaž kopal na pravem mestu, ostali pa se tega niti niso lotili, čeprav so jamo kasneje občasno še uporabljali, saj so v njej našli sledove kurjenja. Žal so jo deloma uporabljali tudi kot odpad, zato so v jami tudi deli razbitih dotrajanih oken. Dr. Bausovac pa dodaja, da so z izkopavanji potrdili, da so otroci oz. kdorkoli se je v jami zadrževal, našli kovance, saj so bili ti razsuti po celotni površini jame, kar pomeni, da je bil zaklad že poškodovan oz. delno uničen in novci na površini vidni. Od tu izvira legenda o zakladu.
Skril pred barbari
"Zakladna najdba verjetno najdragocenejšega imetja preprostih prebivalcev rimskega podeželja kaže na nemirno obdobje zadnjih desetletij 4. stoletja. Po poročanju duhovnika, prevajalca in zgodovinarja sv. Hieronima iz leta 396 so takrat na območju med Konstantinoplom in Julijskimi Alpami več kot dvajset let pustošili barbari ... Goti, Sarmati in Kvadi. Glede na čas kovanja najmlajšega novca je mogoče sklepati, da je bil zakop opravljen kmalu po letu 378. To je mogoče povezati z nasilnim plenjenjem naših krajev v času tako imenovanih gotskih vojn," sklepajo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Je pa zgodba skorajda dobila že drugo razsežnost, saj so arheologi lani septembra imeli bore štiri dni časa, da so jamo raziskali, preden so graditelji nove kolesarske povezave med Mozirjem in Velenjem zminirali del hriba, pod katerim je bila jama. Po neuradnih informacijah so zaradi slabega pretoka informacij miniranje opravljali prav v času, ko so bili v jami arheologi. K sreči se ob tem nihče ni poškodoval, še pravočasno so iz jame rešili tudi vse druge najdbe, ki so še bile skrite v njej. Soavtorica razstave poudarja, da nevarnostni ni bilo, saj da so izvajalci miniranja vedno pravočasno sporočali, kdaj bodo minirali. In še, da so bili štirje dnevi čisto dovolj, da so arheologi opravili svoje delo. V jami, kolikor jo je še ostalo, sedaj ni več kaj iskati. Vse, kar je bilo najdeno, bo še nekaj časa na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje.
