Brina Kerič
Obiskali smo Letuš, kjer je deroča Savinja za seboj pustila opustošenje. V mirnem in spokojnem naselju tik ob reki nič več ni in ne bo tako, kot je bilo. Vse, kar je bilo zelenega, je sedaj rjavo. Vrtov, žive meje in ograj, ki so nekoč ločevale hiše in sosede med seboj, ni. Na fasadah je jasno vidna meja, do kod je segala voda. Večina hiš je izpraznjenih, saj je voda uničila vse, kar ji je bilo na poti. Nekatere samevajo, prebivalci so si poiskali zatočišče drugje, nekateri so našli zavetje v zgornjih etažah svojih domov. O moči vode priča tudi pogled na drugo stran sedaj že mirne reke, kjer je spodjedlo hišo. A čez približno leto in pol tukaj niti hiš več ne bo. Pristojni so se namreč odločili, da za zagotavljanje širše in dolgoročne poplavne varnosti izselijo dve naselji na območju Letuša, podrejo približno 150 stanovanjskih objektov, prebivalcem pa ponudijo odškodnino ali nadomestno gradnjo.
Nedotaknjena ostala drevesna hišica
V enem od teh dveh naselij že 40 let živi Cvetka Kočevar. "Leta 1939 so na tem mestu hišo postavili starši mojega moža, po njuni smrti pa sva midva tukaj zgradila novo hišo," pripoveduje. "Prej je tukaj vse izgledalo drugače, vse je bilo zeleno," razlaga. Že v preteklosti je na tem območju poplavljalo, a tako hudo še ni bilo, pravi. Spomni se namreč poplav iz leta 1990, ko jim je utrgalo cesto in rušilo okolico, a takrat je ostala v hiši. Avgustovskega jutra pa so jo ob pol šestih zbudili gasilci, hišo je morala zapustiti. Ko se je vrnila, jo je pričakalo razdejanje, a situacijo je sprejela takšno, kot je. "Jokati se ne moreš, nič ne moreš. Samo gledaš lahko in poskušaš kaj rešiti," pravi. "Ko sem se vrnila, sem najprej preverila hišno številko, če sem na pravem mestu," se je kljub grozi pošalila Kočevarjeva, optimizma in dobre volje ji namreč tudi v takšni situaciji ne manjka. Ko se je voda umaknila, so se prebivalci, prostovoljci, vojaki in gasilci lotili sanacije.
"Nekateri želijo odškodnino, drugi pa nadomestno gradnjo. Meni hiška ustreza"
Moževo prešo so našli sosedi in jo prinesli nazaj, voda je naplavila tudi velik hlod, ki zdaj leži na dvorišču. Kočevarjeva je pri hiši poleg kužka imela pet račk, te je voda odnesla naprej po naselju, a so kljubovale pobesneli Savinji. Lastnico so ob vrnitvi pričakale na dvorišču. Vnuk je zanje že zbil novo prebivališče, staro je namreč odneslo. V eni največjih ujm pa je nedotaknjena ostala drevesna hišica, ki sta jo zgradila otroka Kočevarjeve. "Ko sta bila sinova majhna, sta z roko napisala testament za bodoče rodove. Da morajo vzdrževati hišico še naprej in paziti nanjo," s ponosom razlaga. Kaj se bo po selitvi zgodilo s to hišico, še ne ve. Na videz radikalnemu ukrepu, da se bo morala izseliti, ne nasprotuje. "Z veseljem bi šla. Vsa leta me je bilo strah," pravi. Do selitve na novo lokacijo pa bo ostala v hiši, kjer sta si z možem ustvarila družino. "Upam, da bom v novi hiši do konca," je izrazila željo.
Rešitev tudi za prebivalce drugih krajev
Ko je svojo hišo odstopila sinu, se je preselila v Letuš, nam razlaga Marta. "Bilo je naselje vikendašev. Ko so se upokojili, so se preselili sem," se spominja. Tukaj živi že 14 let, njena hiša pa je že enkrat prej bila poplavljena. "Ob poplavah leta 2012 je bilo v naši hiši 40 centimetrov vode. Takrat smo odstranili laminat in položili ploščice. Zdaj pa je bilo v hiši več kot meter in pol vode, živa meja je zadržala vodo, ki je naraščala," pojasnjuje. Martina hiša je zdaj prazna, urejajo pa okolico in prostor, kjer bo lahko hranila kosilnico in drugo orodje, prejšnjega je s seboj odnesla voda. Marta je začasno bivališče našla v svoji stari hiši, kjer biva njen sin z družino.
Zidana hiša je sicer bila poplavno zavarovana, a ne popolnoma. "Mislim, da za pohištvo bo," razlaga. Kakor drugi sogovorniki tudi ona predlogu o izselitvi ne nasprotuje. "To ni rešitev samo za nas, temveč tudi za prebivalce drugih krajev," je prepričana. Večina prebivalcev tega naselja je podobnega mnenja, pravi. "Nekateri želijo odškodnino, drugi pa nadomestno gradnjo. Meni hiška ustreza," pravi. "Je pa res, da so nekateri, ki so tukaj dlje kot jaz, bolj navezani na to okolje in jim ga bo težko zapustiti," meni. Da je to rešitev tudi za prebivalce drugih krajev, nam je razložil tudi starejši moški, ki na tem območju živi že več kot dve desetletji. Poplave je utrpel že 1990 in 2012, a ni bilo tako hudo, pravi. Zdaj mu je voda zalila garažo in hišo ter odnesla vrt, pripoveduje. Delujoč hladilnik mu je prijazno odstopil sosed, spi pa v zgornjem nadstropju, ki ga voda ni poškodovala. Predlog občine je sprejel, do izselitve pa bo ostal v svojem domu.
Enotnost politike
Čeprav je lahko človek človeku volk, sosed pa sosedu največji sovražnik, Slovenci pa načeloma veljamo za razdeljen narod, je ta nesreča dokaz, da smo lahko enotni. Da si znamo pomagati in stopiti skupaj, pravi prva sogovornica, ki je hvaležna za vso pomoč, ki so je bili deležni. "Tak velik odziv je bil, da ne morem verjeti. Gasilci, vojaki, prostovoljci, vsi so bili z nami," razlaga Kočevarjeva, spominjajoč se, da so v poplavah leta 1990 bolj kot ne ostali sami. Pohvalila je tudi občino, ki ima posluh za njih in jim je priskočila na pomoč ter zagotovila tisto, kar so najbolj potrebovali. Da nesreča združuje, dokazuje tudi, da niso enotni le prebivalci, temveč tudi politiki. Ti se namreč strinjajo, da je prebivalcem na prizadetih območjih treba pomagati.
Načrt župana Braslovč Tomaža Žoharja, da porušijo dve naselji, podpira tudi premier Robert Golob, potezo je v pogovoru na Pop TV označil za modro in pogumno. Z njim se strinja prvak SDS Janez Janša, vendar slednji meni, da je prioriteta iskanje nadomestne lokacije čim bližje kraju, kjer so poplavljeni bivali doslej. Župan je bil ob našem obisku odsoten zaradi službenih obveznosti, a je že večkrat povedal, da je ukrep nujen, da se taka katastrofa nikoli več ne ponovi. O nadomestni lokaciji še ne govori, saj še ni potrjena.
