Kdo je skrivnostna ženska z Rifnika

Poleti leta 1976 so v jugovzhodnem vogalu vhodne veže velike starokrščanske cerkve našli sarkofag, pravokotno kamnito zapečateno skrinjo, sestavljeno iz plošč peščenjaka. Ob izkopu se je videlo, da je bila skrinja postavljena tja že ob izgradnji preddverja z namenom, da bodo vanjo nekoga pokopali. Raziskave so pokazale, da je bila namenjena za eno osebo, notri so našli dve. Po položaju kosti se je videlo, da je bil mlajši moški v sarkofag položen naknadno. Prvotno pa je bila namenjena ženski med 40. in 60. letom, kot je pojasnila arheologinja in višja kustosinja Pokrajinskega muzeja Celje dr. Maja Bausovac. "Podatkov v grobu je bilo malo. Pri moškem skeletu je bila najdena bronasta pasna sponka s ščitastim trnom, ki jo lahko na podlagi primerjav umestimo v prvo polovico 6. stoletja. Ženska je imela v laseh prepleteno dragoceno srebrno iglo lasnico, ki se je zelo dobro ohranila. Zanimiva je tudi zato, ker doslej v literaturi še nismo našli kakšnih primerjav s to iglo. To je zelo redka najdba."

Edinstvena lokacija pokopa

Raziskovalci se sprašujejo, kdo je bila ta ženska, ki ji je bil namenjen edinstven pokop znotraj rifniške naselbine. "Lokacija pokopa kaže na njen pomembni položaj znotraj cerkvene skupnosti, saj so takrat vse druge člane brez izjeme pokopavali na rifniški nekropoli, ki je bila od naselbine oddaljena približno 150 metrov. Razen redkih izjem je že od prazgodovine veljalo strogo ločevanje živih od mrtvih," je pojasnila dr. Maja Bausovac in dodala, da namen teh privilegiranih pokopov še vedno ostaja neznanka, ni pa to osamljen primer. Značilno je tudi, da ne glede na to, ali je šlo za moške ali ženske pokojnike, so ob njih le redko našli kakršnekoli predmete. "Kar ne pomeni, da so bili pokojniki revni. V nekaterih primerih je bila to posledica ropanja v poznejših obdobjih. Večinoma, tudi tukaj pa gre po vsej verjetnosti za dokaz neke skromnosti, ki je po krščanskem prepričanju veljala za pomembno vrlino."

Nameni tovrstnih pokopov še neznanka

Tukaj gre za velik preskok od pokopov v rimskem času, ko so ljudi pokopavali z denarjem, oljenkami, posodami s hrano in podobnim kot popotnico v onostranstvo, je povedala arheologinja, ki je omenila, da obstaja več možnosti za te privilegirane pokope: "Ne izključujemo, da gre v poznoantičnih cerkvah za pokope mučencev. Vsaj pri moških je možnost tudi, da gre za posvečence, za visoke cerkvene dostojanstvenike, ki jih še danes pokopavajo znotraj cerkva. Še ena možnost je, da gre kljub skromnosti pokopov za vernike, ki so bili pomembni predstavniki tedanje skupnosti in cerkveni donatorji. Možnosti je sicer več. Upam, da nam bodo nadaljnje analize kosti dale še kakšno informacijo o tem, kako je ta ženska živela, od kod je prišla, kaj je bila po rodu. Nam razkrile, kaj več o tem, kaj je pomenila znotraj skupnosti, zakaj ji je bil namenjen tako eminenten pokop na tako pomembnem mestu." Pojavlja se tudi vprašanje diakonis, posvečenih žensk v tistem času, ki so lahko opravljale določene obrede in bi lahko bile deležne takšnega pomembnega mesta pokopa.

Ko kosti spregovorijo

Pokrajinski muzej Celje sodeluje pri mednarodnem projektu HistoGenes, v katerega so vključeni s kostnim gradivom iz poznoantičnega grobišča na Rifniku in s kostnim gradivom iz poznorimskega grobišča z Mariborske ceste v Celju. "Gre za jemanje vzorcev iz kosti, pri čemer bodo z analizami med drugim poskušali ugotoviti izvor pokojnika, ali gre za priseljence ali domorodno prebivalstvo, v kakšnem okolju je pokojnik živel, aliso pokojniki iz Celja kako povezani s tistimi na Rifnku," je projekt pojasnila dr. Maja Bausovac. Upa, da bodo dobili kakšne nove informacije glede na to, da so kosti slabo ohranjene. Za analize pa potrebujejo prav posebne, tiste za ušesom (pars petrosa), iz katerih lahko dobijo veliko informacij o pokojniku.

Ostanki na Rifniku burili domišljijo

Med drugo svetovno vojno je deželni arheolog za Štajersko Walter Schmid na Rifniku prvi začel sistematično izkopavanje, odkril je štiri prazgodovinske objekte, nekaj poznoantičnih. Med drugim zgodnjekrščansko cerkev. Ko so ugotovili pomembnost tega najdišča, so sledila še desetletja raziskovanja. Izkopavanja so po Schmidu nadaljevali še Lojze Bolta, Vera Kolšek in Darja Pirkmajer. Zanimivo je tudi to, da so raziskovanja spodbudili domačini, ki so jih arheologi tudi vključevali v izkopavanja, tako so se vedno počutili povezane s tem najdiščem. V šestdesetih letih je bilo odkrito grobišče na južnem pobočju hriba, kjer so pokopavali umrle v poznoantičnem času. Zadnja izkopavanja na Rifniku so bila leta 2010. Najdišče še ni v celoti raziskano in marsikatera najdba raziskovalcem predstavlja misterij. Dr. Maja Bausovac je pojasnila, da je treba ves zbrani material objaviti v konkretni monografiji, kar pa vzame veliko časa. Del najdb in drugega materiala si lahko ogledamo tudi na stalni razstavi Zakladi Rifnika v Šentjurju.