Zgodba, ki je klicala po romanu

Šaleški pesnik Karel Destovnik - Kajuh, ki je malo pred konec vojne pod strelom Slovenca padel v bližini svojega doma, javnosti, sploh mlajši generaciji, ni najbolj poznan. Izjema je seveda Šoštanj, kjer imajo njegov kip, po njem se imenuje osnovna šola, pod imenom Kajuhova gimnazija še danes poznajo I. gimnazijo v Celju, ki jo je obiskoval, a zaradi svobodne miselnosti nikoli dokončal. Vlado Vrbič, direktor velenjske knjižnice, se je v okviru svojega dela v domoznanskem oddelku knjižnice s Kajuhom večkrat srečeval. "Občasno smo pripravili razstave njegovih del, njegovega življenja. Tako sem ob neki priložnosti dejal, da bi nekdo njegovo zgodbo moral zapisati. Ko je nekdo predlagal, naj to naredim kar sam, sem se samo nasmehnil. Potem pa sem le začel razmišljati tudi v tej smeri," opisuje Vrbič.

Usoda, ki je klicala po upodobitvi

Po treh letih se je rodil roman, ki bralca takoj pritegne k branju. Vrbič namreč ni hotel, da bi knjiga postala skupek dejstev o Kajuhu, temveč jo je uredil kot pripoved, v kateri bralec kmalu začne sočustvovati z glavnim junakom. "O pesniku in njegovem delu, umrl je star 21 let in za sabo pustil le poldrugi stot pesmi, je bilo napisanih že kar nekaj knjig, ki pa so predvsem strokovna, literarnozgodovinska dela s krajšim ali obširnejšim biografskim opisom. Razen redkih izjem so bile te knjige namenjene ožjemu, poznavalskemu krogu bralcev. Zato sem bil prepričan, da njegova izredno zanimiva, polna in tragična usoda naravnost kliče po literarni upodobitvi, ki ga bo približala taistim množicam, ki jih je on nagovarjal s svojo poezijo. Da je njegovo življenje samo po sebi že roman, ki ga je treba le še zapisati," o svoji knjigi v spremni besedi piše Vrbič. Kako zelo mu je to uspelo, pričajo komentarji bralcev, saj je večkrat slišal pripombo, da zakaj konec ni drugačen. "Tega pa res nisem mogel spremeniti. Lahko pa zatrdim, da je v knjigi zapisanih 95 odstotkov dejstev, ki so povsem preverljiva v knjigah in dokumentih. Le da sem jih morda zapisal na drugačen način. Denimo, iz pisem, ki jih je pisal, sem črpal dialoge, ker samo prepisovanje pisem bi bilo predolgočasno. Tudi kletvice, denimo, sem prepisal iz pisem," opisuje Vrbič.

Ni treba dosti jemati niti dajati

V knjigi avtor tako opiše celotno njegovo pot, od njegovega nezakonskega spočetja tako rekoč. Precej podrobno opisuje tudi njegovo ljubezensko življenje, pa šolanje, uporniški duh … "Sprva naj bi bil to roman o nekem pesniku, ki bi lahko bil tudi Karel Destovnik – Kajuh. Toda kaj kmalu se je pokazalo, da se nima smisla sprenevedati. Pesnikova zgodba je tako posebna in zanimiva, da ji ni treba niti kaj veliko dodati niti kaj dosti vzeti," pravi avtor. Dilema, ki je še ostala, je bila, koliko njegove poezije vključiti v knjigo. "Odločil sem se, da le toliko, kolikor jo je nujno potrebno. Da pripoved bolj gladko teče." Sam sicer poudarja, da je pri pisanju pazil, da pripoved ne bi bila dramatična in solzava, vendar marsikdo pove, da se mu je pri branju orosilo oko. Če ne prej, pa po tem, ko je v roke ponovno in povsem z drugačnimi občutki vzel Kajuhove pesmi.