Rozmari Petek
Celjski novinar Brane Piano je držal obljubo in ob upokojitvi izdal knjigo. Pravzaprav je v njej zbral 600 od skupaj 1300 napisanih kolumn, ki so od leta 1992 do lani, ko je se upokojil, izhajale v različnih časopisih, tudi v Večeru, nazadnje pa v Delu. Za njegove kolumne je značilno, da je povsem konkretna dejstva začinil z njemu značilnim humorjem in ironijo, kar je bralca hitro spravilo ne le v smeh, temveč večkrat tudi v krohot. Izjema so bili najbrž tisti, ki so v njegovih kolumnah omenjeni. Zato avtor sam pravi, da bo najverjetneje tistih 800, ki so v knjigi omenjeni in dodatno opisani v biografskem kazalu, nanj jeznih še bolj kot tisti, ki jih v knjigi ni.
Poznavalcem Pianovih kolumn je zato na prvi pogled bilo nenavadno, da je avtor svojo zbirko kolumn naslovil Zgodovina Celja in okolice V. A za takšno odločitev ima jasno razlago. "Poznamo tri knjige Janka Orožna Zgodovina Celja in okolice od I. do III. Pokojni Branko Goropevšek mi je ob priliki tretjo izdajo potisnil v roke, rekoč, da že prvi dve knjigi nista najbolj zanesljivi, tretja pa še manj (ne navaja virov, zato dejstev ne moreš preveriti, op. p.). Ta moja je pa še manj zanesljiva, še bolj površna in brez virov," je v šali poslušalcem pojasnil ob predstavitvi knjige. Resneje je povezavo z naslovom razložil direktor Muzeja novejše zgodovine Celje dr. Tonček Kregar; muzej je namreč izdajatelj knjige. "Izbor kolumn je moč jemati kot neke vrste zgodovinski vir, seveda še neizbrušen. Verjamem, da bo zgodovinarju, ki se bo resno ukvarjal s tem tranzicijskim obdobjem, to delo zelo dobro služilo. Že danes se te zgodbe lahko berejo kot neke vrste mikrozgodovinski zapisi, ki veliko govorijo o duhu časa, v katerem živimo," je dejal Kregar.
Do nekaterih bolj kritičen kot do drugih
Značilno za kolumne Braneta Piana je, da je bil do določenih ljudi izjemno kritičen. Po kakšnih kriterijih je torej vzel v precep ene in druge? "Po velikosti človekovega napuha bi bil najkrajši odgovor. Nekateri sčasoma uvidijo, se poskušajo izboljšati, nekateri nikoli. Nekateri mislijo, da je pozicija, ki smo jim jo zaupali ljudje, za njihovo uporabo, dejansko so pa oni v naši službi in morajo znati sprejeti tudi kritiko," opisuje avtor. Ali, kot je zapisal v eni svojih kolumn: "Naloga okorelega kronista je, da vztrajno in zoprno nastavlja ogledalo, da ne bi tlačani izgubili zdrave pameti, knezi pa da ne bi zašli na kriva pota in v samovšečnosti pozabili, kako lepo in dobro bi lahko bilo Celje, ko bi v njem vladali knežja modrost in tlačanska pozornost do sotlačana, ne pa zveze, lakomnost in napuh."
