Družinska opravila za otroke ne smejo biti kazen, temveč pot v samostojnost

Pospravljanje igrač, odvržene brisače na tleh, čevlji vsak na svojem koncu v predsobi, poln pomivalni stroj, odnašanje smeti so le nekateri gospodinjski opravki, ki so pogosto vzrok kreganja in žuganja v družini. Starši otroke, ko so še majhni, pogosto odganjamo od kakšnih opravil, ko so večji, pa se čudimo in jezimo, zakaj bolj ne pomagajo.

Mojima otrokoma (nobena še ni najstnica) je najljubše opravilo likanje, pri čemer se mi ježijo lasje, ker se mi zdi, da je likalnik v njunih rokah popolnoma nekontroliran žgoč leteči predmet. "Otroci so sposobni marsikdaj narediti več, kot si starši predstavljamo," pomiri Tadeja Batagelj, psihologinja iz Centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Strokovnjakinja še dodaja: "Naloge morajo biti razvojno prilagojene."

V knjižici Na poti v samostojnost, ki sta jo pripravili Helena Jeršan Kojek in Branka D. Jurišić iz Izobraževalnega centra Pika in je dosegljiva na njihovem spletnem naslovu, staršem, vzgojiteljem in učiteljem predstavijo, kaj lahko pričakujemo, da bo otrok znal narediti v določeni starosti. Tako je devetletnik sposoben zlikati preproste kose, kot so kuhinjske krpe, bombažne majčke ... "Velikokrat starši otrokom niti ne damo priložnosti, da bi kaj naredili, ker bodisi niti ne pomislimo, da bi lahko otroci to že naredili, bodisi zaradi naših navad - zlasti mame - raje naredimo sami, ker je hitreje, ker je narejeno, kot smo si predstavljali, in ker vemo, kako mora biti narejeno," pojasni Batageljeva. Z opravljanjem družinskih in gospodinjskih opravil se otrokom olajša pot v samostojnost. "Gre za stabilno navado, ko jo enkrat osvojiš, ostane in napoveduje posameznikovo vedenje v kasnejših obdobjih. Če otroci pridobijo navado v zgodnjem odraščanju, jim bo ostala vse življenje. Navade pa oblikujemo zato, da nam je lažje. Če imamo navado pospraviti, počistiti, bomo to brez razmisleka in brez nekega dodatnega vložka energije počeli. Posamezniki, ki so te navade pridobili, imajo manj stresa na delovnem mestu in so bolj stabilni pri svojih opravilih," širše razloži ozadje strokovnjakinja.

"Pa ne že spet! Nočem! Pa zakaj?!?"

Družinsko redno tedensko sobotno pospravljanje hiše je pred nekaj leti že pri zajtrku v našo hišo vneslo nemir in predvsem besedno razburjanje otrok: "Pa ne že spet. To je moj najslabši dan. Pa zakaj? Nočem ..." je vrelo iz otroških ust. A jasno navodilo, da bomo kot družina to dopoldne sodelovali in pospravili otroške sobe, pospravili igrače, preoblekli posteljnino, pobrisali prah, pomili tla, oprali umazano perilo, ga obesili ali dali v sušilni stroj, počistili kopalnico, odnesli smeti, ni dopuščalo dvoma, da bomo pač pospravljali in čistili. Lahko se pa dogovorimo, kaj bo kdo naredil. Danes je že vsem jasno, kaj počnemo v soboto dopoldne. Seveda to ni zabetoniran sobotni dopoldan in obstajajo izjeme, ko tudi mi prekršimo naše družinsko pravilo. Prav tako to ni pravilo, ki bi veljalo za vse družine. To je naša vrednota in je nekaj, kar je naši družini pomembno. Porazdelitev družinskih opravkov in gospodinjskih ali hišnih opravil je svobodna odločitev vsake družine, prepuščena njeni dinamiki.

"Edini recept, da otroke navadimo sodelovanja pri družinskih obveznostih in gospodinjskih opravilih, je precej enostaven in ima samo dva koraka: vztrajajte in vztrajajte. Dobro je začeti​ čim prej, ker mali škrat, ki komaj nese krožnik z mize, ob pohvali kar zraste. Manjše je lažje motivirati kot najstnike. Tudi njih je še možno kasneje priučiti, a je malo težje," pojasnjuje Batageljeva. Kaj pa narediti, če se otroci upirajo, ko ne želijo, ker bi oni raje malo po svoje? "Pomembno je, da se jim razloži, zakaj to želimo. Lahko jim enostavno rečemo, da je to za našo družino pomembno in starši to želimo od njih. Bistveno pri tem je, da se otrokom pri tem omogoči tudi svoboda. Torej, mama ne stoji za otrokom, ga ne komandira, kako naj kaj naredi, ampak mu na začetku pove, kaj pričakuje, kaj mora biti narejeno, otrok pa naj si sam porazdeli, kaj bo naredil kdaj in na kakšen način. Otrokom damo svobodo pri izvedbi, kar je bolj stimulativno kot nagrade ali kazni," svetuje strokovnjakinja.

Za dobro opravljeno delo otroka pohvalite

Ali naj se praznjenje koša za smeti, čiščenje posodic za hrano živalskih ljubljenčkov in druga gospodinjska opravila nagrajuje ali so to opravila, ki so del porazdeljenih družinskih opravil? Batageljeva pri tem odgovori, da staršem v okviru projekta Neverjetna leta, ki ga izvajajo v Centru za otroke, mladostnike in starše Maribor, svetuje, naj takšnih opravil finančno ali materialno ne nagrajujejo. "Otrokom se opravila naj ne predstavijo kot delo ali njihova obveznost, pač pa kot njihova odgovornost. Otroke navajamo na to, da so kot posamezniki gradniki neke skupnosti, lahko je to razred ali družina. Tako se počasi učijo tega, da prispevajo k tej skupnosti, in to je njihov prispevek, kar pomeni, da ni plačan za to, da koš odnese, pač pa je to njegova odgovornost, ker to mora biti narejeno, ker on to zmore in mi pričakujemo, da bo tako prispeval k naši družini," pojasni, a poudari, da otrok potrebuje pohvalo. Pove, da na delavnicah Neverjetna leta starši velikokrat ne razumejo, zakaj bi morali otroka pohvaliti, če pa so kot starši dali navodilo, da nekaj mora biti narejeno, in pričakujejo, da tudi bo: "Otrok potrebuje pohvalo, zanj je največja nagrada, da ga starš prepozna kot odgovornega, da starš prepozna, da otrok napreduje, da vidi, da se je potrudil. S pohvalo otroka najbolj motiviramo, tako mu tudi izkažemo spoštovanje. Na delavnicah velikokrat opažamo, da je to staršem najtežje, in pri tem imamo starši še kar nekaj rezerve." Po njenem mnenju bi bilo najslabše, da pri opravilih v družini ne bi bilo fleksibilnosti in bi zaradi tega trpeli družinski odnosi. "Če so gospodinjska opravila pomembna staršem, teh navad otroku ni težko privzgojiti. Problem je pri družinah, kjer starša prebereta, da bi bilo nekaj dobro, in hočeta to otroku privzgojiti, pri tem pa sama ne čutita tako," opozarja.

Največja nagrada za najstnike je svoboda

Izpostavi, da pa dogovorjeno večje delo, ki ni redno, tedensko, seveda omogoča posebno nagrajevanje. Recimo, če otrok generalno očisti avtomobil in je delo odlično opravljeno, oče ali mama pa sta izjemno zadovoljna, ni nič narobe, če mu plačata znesek, kot bi ga sicer plačala v avtopralnici. Nagrade so odvisne od starosti otroka. Najstnike se nagrajuje s tem, da se jim omogoči več svobode. "Njihova osnovna razvojna naloga v tem obdobju je, da se osamosvajajo, da so svobodni in da jim, potem ko so nekaj dobro naredili, povemo, da vidimo, da je naš najstnik zelo odgovoren, in povemo, da je tako pokazal svojo odgovornost, da je lahko dlje zunaj, da ima lahko dlje časa telefon, lahko mu tudi zvišamo žepnino ... Najstniku je treba povedati, da vidimo, da odgovorno opravlja svoje obveznosti, da je na poti v odraslost in da smo starši to prepoznali in ima zaradi tega neke ugodnosti v primerjavi z mlajšimi brati in sestrami," sklene Tadeja Batagelj.