Komaj štirje tekmovalni dnevi so mimo, pa ima Slovenija že tri olimpijske kolajne, to je cel komplet. Po bronu kolesarja Tadeja Pogačarja in zlatu kanuista Benjamina Savška je srebro osvojila judoistka Tina Trstenjak. Izjemen finale sta vnovič uprizorili s Clarisse Agbegnenou, s katero se že pol desetletja redno srečujeta, tokrat je bila le malce boljša – bolje rečeno srečnejša – Francozinja, ki se je veselila zlata. Zdaj imata s Celjanko, ki je bila nasmejana do ušes, kar redko vidimo, enak zbir, v Riu de Janeiru je bil vrstni red na vrhu obrnjen.
S Francozinjo pripravita šov
"Seveda sem nasmejana. Že to je velik uspeh, da imam z dveh zaporednih olimpijskih iger dva finala. Mogoče danes nisem prišla do konca, ampak srebro je res lep dosežek," je povedala 30-letnica. Precej čustveno je bilo takoj po borbi med tekmicama, dve leti mlajša je po zmagovitem manevru v podaljšku v solzah obležala na Slovenki. "Ne bi si želela imeti katere druge v finalu. Kadar sva midve, pripraviva lep šov, vsi so uživali in mislim, da je bila tudi ona zelo zadovoljna, da sva se midve borili. Super gesta," je dejala naša šampionka, ki ni le tekmica Agbegnenoujeve. "Na tatamiju sva nasprotnici, zunaj tatamija prijateljici, zelo ceniva druga drugo."
To je bil njun že peti finale na velikih tekmovanjih, Trstenjakova je slavila na SP 2015 in OI 2016 ter izgubila na SP 2017 in EP 2018. Od takrat do danes se nista srečali na tem nivoju. "Zelo dobro se poznava, mislim, da piševa zgodovino skupaj, da imava … koliko naslovov? Dva olimpijska, šest svetovnih, sedem evropskih. Enostavno, ko se dve takšni najdeta, ki prikažeta zelo lep judo, je to spektakel."
Lahko bi se končalo tragično
Nanj se je Celjanka, ki se je z dvema olimpijskima kolajnama izenačila s someščanko Urško Žolnir, zelo skrbno pripravila. Obe sta se, zato je šel dvoboj v podaljšek. "Znam se boriti proti Francozinji, marsikatera se ne. Vem, da ji je težko proti meni, da ji moj stil ne ustreza. Želela sem samo v napad in uživati v tej borbi. Medaljo sem imela zagotovljeno, vprašanje je bilo le, katero. Recept je bil utruditi jo in nato vreči. Mislim, da mi je zelo dobro uspevalo do 'golden scora'. Ne smem biti razočarana." A to je bil povsem drugačen boj kot v Braziliji, ne le zaradi drugačnega izida. "Ona me je mogoče v Riu ne podcenjevala, ampak je bila prepričana, da bo zmagala. Tukaj je šla bolj previdno. Spomnim se, da je že pred letom rekla: 'Ne bom pozabila na Tino'. Vedela je, da bom najboljše pripravljena na olimpijskih igrah, nič prej, ne na evropskem ne na svetovnem prvenstvu."
A olimpijski turnir bi se lahko končal povsem drugače - tragično. Že v prvem krogu je Trstenjakovo uščipnilo v hrbtu. "Cel dopoldan sem v bolečinah tekmovala, v sredini prve borbe sem jih začutila. Ne vem, kaj točno je bilo. Hvalabogu so me potem 'porihtali' in sem lahko naprej tekmovala, dobila sem protibolečinske tablete." Se je pa ves čas izogibala borbi v parterju, v kateri je zelo dobra. "Nisem mogla delati v parterju, ker vsa obračanja … ni šlo. Le v polfinalu sem izkoristila priložnost, ki se je ponudila. Če bi bila zdrava, bi bilo drugače," je povedala. Kako drugače, ne bomo nikoli izvedeli. "Nisem veliko razmišljala, ampak je res grozno, pet let treniraš, potem pa se v prvi borbi poškoduješ, da se skoraj ne moreš premikati. Hvalabogu, da sem zdržala do prihoda zdravniške pomoči."
Pritiska olimpijske zmagovalke ni čutila
Malce je imela Trstenjakova tudi sreče, ko je izpadla Japonka Miku Taširu, katere v desetih dvobojih še ni premagala. Takrat se ji je odprla pot do finala. "Te borbe nisem gledala. Ne morem reči, kaj bi, če bi. Razpletlo se je meni v prid, to moramo priznati, ampak na koncu me nihče ne bo vprašal, s katero sem se borila za finale." Povsem gladko do zadnje stopnice ni šlo. V prvem krogu se je kar mučila s 23-letno Korejko Heju Han, jo premagala šele po podaljšku, nato je ob koncu boja pritisnila na pet let starejšo Španko Cristino Perez. Za vstop v popoldanski program je padla 27-letna Venezuelka Anriquelis Barrios, ki zadnji dve leti živi na Japonskem, in v polfinalu leto mlajša Italijanka Maria Centracchio. Razplet naprej je znan.
Tina Trstenjak kot branilka naslova ni čutila pritiska. "Je bilo pa napornih pet let, zadnja tri leta zelo. Na koncu se je vse izšlo, kot se je moralo. Nikoli nisem podvomila vase. A olimpijske igre so zelo posebno tekmovanje, kot se je pokazalo v moji kategoriji, nekatere favoritinje so odpadle. Toda jaz sem vedela, kaj hočem in da ne smem narediti napake. Na koncu sem naredila manjšo, vendar je kolajna tu."
Fabijev mojstrski program
Njen trener Marjan Fabjan je pred odhodom razlagal, da se jima je zaradi enoletne prestavitve iger povsem porušil program, da sta morala začeti znova in da marsičesa nista imela časa narediti. Zdelo se je, kot da bi šla na Japonsko napol pripravljena … "Haha. Ampak Fabi je mojster, šest olimpijskih medalj, pet olimpijad in še ni konec, še so možnosti. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Ja, vse je bilo treba spremeniti, kot da bi šlo od začetka, vse sva morala dati od sebe. Ampak naredil je super program in oba sva dala vse od sebe. Na tekmi sem čutila, da zmorem, iz borbe v borbo sem se počutila boljše, močnejša, hitrejša. Niti nisem bila utrujena," je razlagala Štajerka.
Ob takšni pripravljenosti ima odprto pot do Pariza. "Joj, še enih iger ni prav konec in vi že razmišljate o novih," se je nasmehnila. Zdaj bo najprej proslavila uspeh, se odpravila na morje in si nato s trenerjem na novo začrtala cilje, je dodala. A nekaj je že zdaj znano: "Tekmovala bom, dokler mi bo telo dopuščalo, dokler se bom lahko kosala z najboljšimi. Želim si še, mislim, da še lahko kaj pokažem, ne bi rekla, da je konec."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
