Tadeju Pogačarju se pred odločilnim tednom Toura zdi, da vsi upajo na njegov slabi dan

Uroš Gramc Uroš Gramc
13.07.2021 06:32
Tadej Pogačar ima šest etap do konca 108. dirke po Franciji tolikšno prednost, kot je ni imel še nihče v tem tisočletju
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
EPA

V Andori v osrčju Pirenejev, v žepni državi med Francijo in Španijo je karavana 108. Toura preživljala drugi prosti dan pred odločilnimi šestimi etapami, ki bodo kronale novega kralja. Oziroma bo kar stari podaljšal vladavino, kot so trenutno odlični obeti za Tadeja Pogačarja, ki tako premočno vodi, kot že dolgo ni pred njim nihče. Zadnji, ki je imel po 15. dnevu več kot pet minut prednosti, je bil Nemec Jan Ullrich pred 24 leti, ko se šampion s Klanca pri Komendi sploh še ni rodil. Španec Miguel Indurain, ki je zaznamoval začetek 90-ih, pa je imel tolikšno prednost v dotičnem trenutku zgolj enkrat med svojimi petimi zmagami.

Na obrazu se ne vidi, a trpi

"Ne obremenjujem se preveč z drugimi. Največkrat si sam sebi največji nasprotnik. Že neštetokrat smo videli, da dirko izgubiš zaradi sebe. Moj cilj je ostati fokusiran, motiviran, skoncentriran iz etape v etapo in pritiskati pedale do konca," je na druženju z novinarji povedal Tadej Pogačar. Zgodovina govori, da se bo dirka odvila v njegovo korist, saj so se zasuki v zadnjem tednu - pa čeprav vedno govorimo, da gre za brutalne, najtežje gorske etape in tokrat ni nič drugače - dogajali sila redko. Še živ v spominu je lanski v režiji Gorenjca proti Primožu Rogliču v predzadnji etapi, tu so predlanski, ko je Egan Bernal s petega mesta po 15. etapi poskočil na vrh, leta 2011 je Cadel Evans zmagal po tretjem mestu pred zadnjim tednom, leta 2008 Carlos Sastre po šestem. A takrat so si bili kolesarji zelo blizu in dolgo v ospredju takšni, za katere se je vedelo, da do Pariza ne bodo zdržali - Julian Alaphilippe (2019) ali Thomas Voeckler (2011).

Pogačar je prav tako utrujen, a vsak dan bližje Parizu tudi vse bolj motiviran.
Epa

Zaradi visokega zaostanka se Pogačarju najbližji zasledovalci, Rigoberto Uran, Jonas Vingegaard in Richard Carapaz, ki pa so v pičlih 15 sekundah, bolj spogledujejo med sabo kot z rumeno majico. "Nekako pa se mi zdi, da vsi upajo na moj slabi dan in se mi bodo odpeljali za minute. Nikoli ne veš, lahko se zgodi, lahko se ne. Ne vem, ali imajo točne cilje. Moji so jasni, da ne izgubim nič proti ostalim ali pa le minimalno," je dejal 22-letnik. Po dobrih dveh tednih dirkanja je videti precej bolj svež od ostalih. "Vsak trpi na drugačen način, jaz na obrazu velikokrat ne pokažem, nimam praznih grimas. Vendar trpim, četudi mi ni videti, da je zelo težko. Lahko pa povem, da je."

Utrujen in od sonca opečen

Kapetan Emiratov ne skriva utrujenosti. "In zato ne spim prav dobro. Od sonca sem tudi malo opečen. Vsi smo utrujeni in še cel teden dirkanja je pred nami. To je moj tretji Grand Tour, na vsakem se počutim drugače, doživljam nove stvari in se veselim Pirenejev, da se testiram. Prosti dan nam je dobro del." K sreči danes, ko se bodo šele prebujali iz spanja, ne bo najtežje, čeprav čaka karavano na 169 kilometrih nekaj manj kot 3000 višinskih metrov. To bo še ena v vrsti etap brez cilja na vzponu, ampak v dolini, kar je kar zaščitni znak letošnje pentlje in eden od razlogov, da je razmerje med Pogačarjem in tremi mušketirji za njim do sekunde enako že vse od prejšnje nedelje. Za 16. etapo je velika verjetnost, da tako ostane.

"Vsaka etapa je lahko nevarna, lahko se zgodi kaj dramatičnega, ampak to bo najverjetneje priložnost za pobeg. Potem pa prideta dve etapi s težkimi vzponi na koncu," se Pogačar že obrača proti zadnjima preizkušnjama v gorah. Težko je reči, katera je težja, morda celo najtežja letos - 18. s tremi vzponi ali 19. z dvema, saj sta le v slednji dva najvišje kategorije. No, lahko pa se tudi zgodi, da je bila že prva alpska etapa odločilna za končno zmago, na prelaza Romme in Colombiere je Pogačar vsem tekmecem nabil vsaj tri minute zaostanka. "Ne razmišljam še o koncu Toura, grem dan za dnem, če imam priložnost, da pridobim čas, jo vzamem, ker nikoli ne veš, ali boš naslednji dan izgubil. V drugem tednu sem vozil defenzivno, ker nisem mogel v napad. Bomo videli, kako se bom zdaj odzval."

Vprašanja o dopingu? Nisem jezen

Na vročino, ki bi morala biti eden od njegovih sovražnikov, se je odzval dobro. "Ne bi pa se branil, če bi bilo deset stopinj manj." Tudi vprašanja o dopingu, ki doletijo vsako rumeno majico, obvladuje. "Nisem jezen. So neprijetna, ampak jih razumem, saj je zgodovina črna. Nanje se nisem pripravil, ker le rad kolesarim in sprejmem, kar pride zraven. Govorim iz srca, prihajam iz dobre družine, ki me je vzgojila v prijaznega fanta. S tem nimam težav," je tokrat odgovoril. Tudi podatke o vožnjah, kar želijo nekateri, bi lahko objavil. "To bi rad, mogoče kdaj bom, čeprav ne vem, kaj bi to spremenilo. Bi pa to lahko vplivalo na taktiko drugih ekip, ker lahko vidijo, na kakšnih terenih ti kako gre. Na Touru moraš v vsakem primeru pritiskati visoke vate."

Le to te pripelje v rumeni majici na Elizejske poljane. "Vsak dan smo temu bližje, vsak dan je malo lažje in malo več motivacije." Zdaj je priložnost tudi za etapno zmago v rumeni majici, legendarni Belgijec Eddy Merckx pravi, da je to poseben draž. "Ni pa to prioriteta. Vsak dan želi zmagati 150 ljudi in moja ekipa dela od kilometra nič s polno paro. Težko je kontrolirati 30 ubežnikov in na koncu pobrati še zmago. Ne bi se je branil, a ne bom slabe volje, če je ne bo. Cilj je biti v rumenem v Parizu," je odločen Tadej Pogačar.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta