Dovolj prostora, umetnikov, kaj pa klima?

Dogodki ob letošnji stoletnici organiziranega likovnega življenja v Mariboru in severovzhodni Sloveniji se nadaljujejo. Franci Pivec, Meta Gabršek Prosenc, Primož Premzl in Vojko Pogačar so bili gostje okrogle mize, ki jo je organiziralo Društvo likovnih umetnikov Maribor (DLUM). Debato je vodila Aleksandra Saška Gruden.

Za izhodišče so vzeli naslednji citat: "V sredo, 8. decembra 1920 je ob 10. uri v treh proti jugu ležečih sobanah 1. nadstropja bivše kazine, odprta 1. umetnostna razstava v Mariboru." Pobudnik je bil slikar Viktor Cotič, slavnostno pokroviteljstvo pa je prevzel general Rudolf Maister. Osemindvajset umetnikov je razstavilo 184 del. Dejanje je spodbudilo pomembne odzive: ustanovljeno je prvo likovno društvo; v medijih so odmevali odzivi, ki so problematizirali nacionalne in likovne koncepte; kmalu je bila oblikovana pobuda po stalnem razstavnem prostoru in ustanovi, ki bi profesionalno podpirala likovno umetnost; v letu 1922 je bilo odkupljeno tudi prvo likovno delo, zato razstavo upravičeno štejemo za začetek organiziranega delovanja na področju likovne umetnosti v našem mestu.

Avtobiografija skupnosti

Temeljno vprašanje, na katera naj bi odgovorilo omizje, sestavljeno iz neposrednih udeležencev in spremljevalcev likovnega življenja v Mariboru, je bilo, kako se je likovna umetnost umestila v najširši družbeni kontekst skozi čas. Franci Pivec kot prvi mož ljubiteljske ustvarjalnosti, poznavalec društvenih in družbenih tokov in problematik je tudi avtor uvodnika v jubilejni zbornik 100 let OLD 1920-2020, ki ga bo DLUM izdal letos. Kot je dejal, je bila za Mariborčane likovna razstava skozi stoletja edinole cerkev. A le redki so ob podobah upali ali znali pomisliti na njihove ustvarjalce. Prva mestna "galerija" je bil mariborski spodnji grad, kjer sta družini lastnikov, Khisli in in Brandisi, svoje bogastvo in prestiž delili z mestom na način, da sta ga odprli za umetnost, kar je bilo v njihovi rodni Furlaniji norma. Javnega likovnega dogajanja vse do pred stoletjem ni bilo. Po veliki vojni so v Maribor prišli številni priseljenci, begunci - Primorci in Korošci, ki so bistveno vplivali na razvoj mesta. Odprtost do priseljencev je bila ključnega pomena za razvoj likovnega življenja v mestu, a za mnoge ni bila sprejemljiva. Napeti odnosi so bili tudi med Štajerci in Kranjci ter Primorci. A odprtost se je vendarle izražala v pluralizmu umetniških nazorov, kar je pritegnilo močno in napredno skupino "Zagrebčanov", na čelu z Miheličem, Kavčičem, Mušičem, pa tudi zanimive priseljence - Oeltjena, Kazimirja, Jiraka ... Mariborski krog je segel tudi na Koroško, drugod po Štajerski. In še ena odprtost je značilna za Maribor: do nadarjenih ustvarjalcev, ki niso bili likovno izobraženi, Tošo Primožič, Remigij Bratuž, Zlatko Zei ....

Med posebnosti tega prostora sodijo likovni pedagogi, od nekdaj tudi upravičeni člani društva. Število amaterskih likovnih skupin se je zadnji dve desetletji podeseterilo. Pivec je sklenil z mislijo, da je likovna umetnost avtobiografija vsake skupnosti: "Maribor se je tega zavedal v preteklih stoletjih bolj poredkoma, naslednjih sto let pa bo drugače."

V Mariboru likovna dejavnost nikoli prekinjena

Meta Gabršek Prosenc, dolgoletna direktorica Umetnostne galerije Maribor, častna članica DLUM, aktivna spremljevalka umetnosti, je dejala, da je za mariborsko organizirano likovno dejavnost značilno, da je bila od prve organizirane razstave 1920. do danes, z izjemo druge svetovne vojne, kompaktna dejavnost, brez prekinitve. V Sloveniji ni društva, ki bi se lahko pohvalilo s tako kontinuirano dejavnostjo skozi stoletje. To je vredno vedno znova poudarjati. Z dvema glavnima žariščema dogajanja, prezentacije in razvoja likovnega življenja je bila povezana Prosenčeva - z Umetnostno galerijo Maribor in nekdanjim Razstavnim salonom Rotovž. Kot kustosinja pedagoginja je začela 1972. in se najprej poglobila v likovno dejavnost severovzhodne Slovenije, o kateri na študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani žal niso kaj prida slišali. To je bil čas velikih osebnosti, kot so bili Oton Polak, Slavko Tihec, Maks Kavčič, Vlasta Zorko, Rudolf Kotnik. Potenca ustvarjalnosti ni zadostovala, tudi pogoji zanjo morajo biti, prostor in primerna družbena klima.

Umetnostna galerija kot osrednja ustanova muzejsko-galerijskega tipa v Mariboru je bila ustanovljena leta 1954. Leta 1962 je bil na Pohorju plenum vseh slovenskih umetnikov, ki so za cilj svoje dejavnosti postavili primerno razstavišče v Mariboru. To se ni zgodilo, nadomestilo je bil Razstavni salon Rotovž leta 1966 v prostorih, ki jih ima danes Mariborska knjižnica. Ta skromni prostor je odprl neslutene možnosti domačim in tujim umetnikom, bilo je živahno obdobje z močnimi ustvarjalci. Maribor je bil zelo dovzeten za likovno dejavnost, publika je bila številna. Sprememba je bila, da je bil razstavni salon Rotovž sprva v okviru Zveze kulturnih dejavnosti, potem so si priborili skoraj na silo status samostojne institucije. Prosenčeva je dobila sodelavko, kustodinjo Milojko Kline. V 80. letih je bila razstava 60-letnice organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, ko sta sodelovala UGM in razstavni salon Rotovž, tedaj je bila v UGM že kustodinja za razstave Breda Ilich Klančnik; ta kuratorska trojica je zasnovala tudi bogat katalog; sledila je nova stavba na sedanjem Trgu Leona Štuklja. Hkrati z odprtjem tega salona je bil prvi trienale EKO - ekologije in umetnosti; odprl je vrata sodobnejši umetnosti. Na ploščadi novega galerijskega prostora so načrtovali tudi odprt prostor za kiparske razstave. Rodila se je ideja, da bi Maribor dobil samostojno galerijo za sodobno in moderno umetnost. Ta prostor so želeli poimenovati Gama, kot galerija Maribor, a je završalo, češ da že imamo galerijo, in nastale so fuzije Rotovža in UGM. Kot dolgoletna direktorica UGM, od 1993 do 2007, je bila Prosenčeva soočena z nenehnimi trenji med institucijo UGM ter zahtevami in željami mariborskih likovnikov. Ob fuziji so se napetosti še povečale. Ozka zavezanost DLUM, nujna cehovska zavezanost se je (z)rahljala in v Mariboru se začno pojavljati nove, uspešne galerije, kot je Kibla, pa Kibla Portal, ki je proglašen za prvo razstavišče za sodobno umetnost v Sloveniji. Skratka, Maribor se je razvil v mesto, kjer ima likovna umetnost dovolj prostora, dovolj umetnikov, vprašanje pa je klima. Vedno manj je naklonjenosti in razumevanja za likovno umetnost, je sklenila Prosenčeva.

Pobudniki OLD Primorci

Primož Premzl, zasebni galerist, zbiralec, poznavalec in iskalec prezrtih in spregledanih osebnosti, vsebin in dogodkov, je predstavil obdobje med obema vojnama s slikovnim gradivom. Je tudi likovni urednik monografije 100 let OLD in med pripravo prispevka je našel izjemno slikovno gradivo, med drugim tudi ambientalni posnetek prve likovne razstave v Mariboru. Bila je odprta med 8. decembrom 1920 in 2. januarjem 1921.Odzivi so bili različni, sodelovali so tudi amaterski slikarji. Bila je prodajna in prva razstava v 20. stoletju. Pobudniki organiziranega likovnega življenja v Mariboru so bili skoraj vsi Primorci - Cotič, Stiplovšek ...

Med letoma 1920 in 1926 je deloval klub Grohar, včlanjenih je bilo 25 likovnikov. Trenja tradicionalistov in avantgardistov v klubu so privedla do razpada. Leta 1922 je nastala pobuda, da se v Mariboru zgradi umetniški paviljon po vzoru Jakopičevega v Ljubljani. Naredili so načrt, začeli zbirati denar na veselicah, mestna občina je imela resen namen zgraditi umetniški paviljon. Našli so lokacijo na današnjem Trgu Borisa Kidriča. S ciljem sistematičnega zbiranja likovnih del so leta 1922 kupili prvo likovno delo, Kapelico Ivana Groharja iz 1907., in jo začasno hranili v Muzejskem društvu. Leta 1924 so praški študentje, Trstenjak, Kos, Pirnat, ustanovili mariborski Klub mladih. Najbolj prodajani mariborski slikar v tistih časih je bil Anton Gvajc, predsednik kluba. Na pobudo slikarja Janeza Mežana je bil ustanovljen umetniški klub Brazda, tudi s prodajnim vzgibom. Prvo razstavo so organizirali v dvorani Union. Leta 1932 je bila organizirana prva slovenska fotografska razstava v Mariboru. Leto kasneje se je povezala skupina slikarjev pod imenom "petorica" - Zoran Didek, Karel Jirak, Ivan Kos, France Košir in Albert Sirk. Največji dogodek je bil pred drugo vojno v Kazinski dvorani 1. umetnostni teden. Med obema vojnama je bilo v mestu organiziranih 40 razstav.