Kako ste se organizirali v času korone? Ste morda ostali brez dela?
"V primerjavi z nekaterimi kolegi, ki so grenko morali ostali nemi, sem imel priložnost si naložiti kar precej dela. Jeseni sem sodeloval pri oddaji Moja pesem, tvoj glas na TV3, za katero sem pripravil tudi nove priredbe za pesmi, katere sva pela z Evo Hren, ustvaril sem glasbo za novo predstavo Tine Gorenjak “Večno samska” v produkciji Špasteatra. Super monokomedija z glasbenimi, vokalnimi in plesnmi vložki, Hkrati pa vseskozi pomagam hčerki Veroniki, sinu Krištofu in s tem njunemu bandu KONS.5 pri nastajanju njihovega prvega avtorskega albuma. Super je delati z mladimi, kjer krožijo zelo ustvarjalne zamisli, kjer sta entuziazem in predanost glasbi na visoki ravni."
Ste vodja Big banda Orkestra Slovenske vojske. Kaj imate kot glasbenik skupnega z vojsko?
"Veliko. V Orkestru Slovenske vojske sem zaposlen že od same ustanovitve leta 1996. Vendar vojska od nekdaj opredeljuje neko pomembnejšo pot v mojem življenju, saj sem že v najstniških letih služil vojaški rok še v nekdanji Jugoslaviji in sicer v Zadrski šoli za rezervne oficirje. Tam sem si potrdil, da sta mi blizu red in disciplina, hkrati pa dobil čin poročnika. Nato sem nekaj let kasneje pristal v Orkestru SV in tako je prav vojska postala lepilo med življenjsko eksistenco in ljubeznijo do glasbe."
Zakaj vojska potrebuje glasbenike?
Namen glasbe v vojski je dvigovanje morale. V našem primeru gre tudi za povezovanje vojaške in civilne strukture. Veliko nastopov imamo namreč tudi za civilno poslušalstvo, z manjšimi in večjimi nastopi na koncertih, festivalih in prav na ta način, po neki mehki poti skrbimo za transparentnost Slovenske vojske med državljani. Osnovni namen našega orkestra je seveda vojaški protokol, vedno znova pa s svojo glasbeno raznovrstnostjo dokazujemo, da znamo popestriti in navdušiti marsikatero občinstvo."
Ali so vaši glasbeniki bolj vajeni reda in discipline kot Big Band RTV Slovenije? Glede na to, da ste tudi vojaki, ne samo umetniki.
Težko na ta način primerjam glasbenike … v bistvu se jih ne sme. Vsi se trudimo. Vemo, da so v Big bandu RTV Slo odlični jazzerji, vem pa zagotovo tudi to, da so naši fantje nenadomestljivi, pripadni, entuziastični in multistilni glasbeniki. Vajeni smo vsega nepredvidljivega, vremenskih ekstremov, različnih stilov, seveda pa tudi reda in discipline. Se zgodi da en dan igramo klasiko, naslednji dan koračnice na protokolu, a na koncu pristanemo tudi z jazzy – soul koncertom. Zanimivo je, da smo v orkestru že več kot dve desetletji bolj ali manj isti glasbeniki, nekakšna družina."
Orkestri nove glasbenike iščejo na avdiciji. Kako pa je to pri vas?
"Če želi glasbenik vstopiti v vojaški orkester, mora imeti opravljeno glasbeno avdicijo, pozitivno opravljen zdravniški pregled ter gibalne sposobnosti in na koncu jih čaka še temeljno vojaško usposabljanje."
Ali je bila glasba pri vas vedno na prvem mestu vaših prioritet? Verjetno je tudi družina v ospredju, kajne?
Ko se spominjam nazaj na čas, ko je bila moja družina še mlada, lahko rečem, da sem prav takrat delal največ. Službo sem imel v Ljubljani, po službi sem se peljal v studio, zvečer sem prišel domov…, pocartal male štručke, jima zapel Nat King Colea in tako naslednji dan zopet ponovil zgodbo in pot. Glasba je imela ves čas posebno mesto, saj bi bil doma zelo nesrečen, če ne bi imel možnosti ustvarjati in igrati. Ljubezen do družine in glasbe se ne izključuje… se pokriva, saj jo imam dovolj za vse."
Kdaj ste sploh začeli razmišljati o glasbeni poti?
Od malega sem čutil potrebo po izražanju preko glasbe, čeprav do srednje šole nisem razmišljal o tem, da bi bil glasbenik po poklicu. Vmes sem imel različne bende, vendar sem to jemal kot konjiček. Po služenju vojaškega roka sem odšel na fakulteto za elektrotehniko, kjer sem na sprejemnih izpitih zasedel 498 mesto od 500 razpisanih mest. (smeh) Za las sem torej prišel na to fakulteto. Po prvem kolokviju matematike sem zbral pogum in povedal očetu, da to ni študij zame, saj sem se zanj odločil le zato, ker nisem točno vedel, kaj bi. Spomnim se, kako mi je učiteljica slovenščine v osnovni šoli zatrjevala, da nisem primeren za srednjo tehnično šolo in imela je prav. Bil sem družboslovec, imel rad književnost, glasbo in umetnost."
Ali ste se za tehnično smer morda odločili zaradi prijateljev? Zdi se mi, da je v letih, ko se odločamo za šolanje, bolj kot prihodnost pomembno to, da se lahko še vedno družimo s prijateljčki …
"Res je, da so šli vsi prijatelji bolj v tehnično smer, tako da je morda tudi to vplivalo. No, pa saj ni bilo slabo. Danes vidim, da mi je tehnična izobrazba koristila, saj imam doma glasbeni studio in mi tovrstno znanje olajša delo."
Ali ste v šoli trpeli?
"Malo pa res. Srednja elektro, tudi par mesecev elektro fakultete … ajaj! Potem pa na srednji glasbeni že drugi svet, kaj pa šele Akademija za glasbo - tam se je vse spremenilo. Užival sem, ni se bilo težko uiti in vaditi."
Kdaj ste začeli hoditi v glasbeno šolo?
"Nižje glasbene šole sploh nisem obiskoval, ampak sem igral v pihalnemu orkestru Senovo. Dirigent me je dve leti učil trobento, potem pa sem se lahko pridružil orkestru. Če sem iskren, mi to ni dišalo, zato tudi po osnovni šoli nisem šel v srednjo glasbeno šolo. Nisem imel pravih glasbenih vzgibov, dokler me oče ni spoznal z Beatlesi, Shadowsi, Steviejem Wondererjem …, vedar tu je bila posredi še kitara. Ko sem po dveh mesecih pustil elektro fakulteto, še vedno nisem vedel, kaj bi … Ker nisem znal teorije, nisem mogel v srednjo glasbeno šolo. Trobento sem dobro igral, nisem pa poznal klasične glasbe. Tako sem se moral pripraviti za sprejemne izpite na srednjo šolo. Hkrati me je začela zanimati tudi fizioterapija, zato sem opravil tudi diferencialne izpite za srednjo zdravstveno šolo. Po čustveni tehtnici sem se odločil za glasbo in danes sem vesel, da je tako, glede na to, da me je vleklo na različne smeri. Po srednji šoli sem šel še na Akademijo za glasbo."
Kako so na srednji glasbeni šoli na vas gledali kolegi, glede na to, da ste prišli na šolo starejši od tistih, ki so šli po običajni poti?
"Tam nas je bilo kar nekaj starejših od ostalih, zato ni bilo zadrege. Najbolj pomembno pa je bilo, da nisem imel težav ali kakšnih lukenj v znanju. Hitro se je videlo, da mi je glasba blizu in ljuba."
