Škoda, da ni več Cristiana Ronalda, zdaj ko je tukaj tako velik del kluba njegovih oboževalcev, pomislim, ko na torinskem letališču zagledam velik plakat z napisom "Eurovision", mimo mene pa s kovčki švigajo pisano oblečeni fantje in gospodje, nekateri že opremljeni z zastavami in majicami z napisom The Sound of Beauty. Zvok lepote, kar je letošnji slogan prireditve. Juventus je tokrat v drugem planu, zvok lepote pa trenutno bolj spominja na nerganje. 

Dobrodošli v mestu, ki ga niste pričakovali. Tak je eden od sloganov, ki te dni pozdravljajo obiskovalce Torina, prestolnice italijanske dežele Piemont, letošnjega doma Pesmi Evrovizije. Kar dobra najava nečesa, kar bo v zgodovino šlo kot ena najbolj čudnih Evrovizij v zgodovini, vsaj za tiste, ki jo doživljamo v živo. Zdi se, da po načrtih ne gre nič, a vse hkrati nekako čudežno teče naprej in deluje, le počasi, z veliko govorjenja in dobronamerne, a utrujajoče zmedenosti. 

Ko je Pesem Evrovizije nazadnje gostovala pri naših zahodnih sosedih, se je pisalo leto 1991. In ljudje so bili na koncu z živci. Prireditev je trajala neskončno dolgo, bila polna nepredvidenih dialogov, dogodkov in spodrsljajev, nekje sredi večera je popustila celo vranje črna barva las voditelja, nekdanjega zmagovalca Totta Cotugna ter s potom vred stekla po obleki. 

Barve za lase so medtem postale bolj kakovostne, Evrovizija v Torinu pa še vedno nastaja nekje v svojem vesolju. Srce letošnje prireditve bije na območju arene Palasport Olimpico, znane tudi kot Pala Alpitur, ki je v času olimpijade leta 2006 gostila hokejske tekme. Sprejme med 13.000 in 16.000 obiskovalcev, odvisno od dogodka.

Največje mesto, ki je kadarkoli gostilo zimske olimpijske igre, se z Evrovizijo spopada po svojih najboljših močeh, obiskovalci svoje navdušenje še zbirajo. Celo v mednarodnem evrovizijskem območju od gostiteljev angleško govorijo le redki, pa še to bolj z rokami. Medtem ko smo Slovenci pandemijo koronavirusa že skoraj odslovili kot neprijeten spomin, je tukaj še precej živa in močno kroji prireditev. Akreditirani novinarji, obiskovalci, pa tudi organizatorji morajo covid test opraviti vsakih 72 ur, sicer nam prekličejo akreditacijo.

Zadeva je v praksi videti tako: Prevzameš akreditacijo, greš na covid test, nato v nedorečenem času dobiš po elektronski pošti povezavo na nekakšno aplikacijo, na kateri naj bi našel svoj izvid. Žal je aplikacija zelo kaotična, zapletena in v celoti v italijanščini, zato je večina ne zna uporabiti. A dokler naše akreditacije delujejo, sklepamo, da smo negativni.

Odkar je na testu bila pozitivna portugalska delegacija, ki je zato morala v izolacijo, je strah med nastopajočimi velik, zato so se umaknili v svoje varne mehurčke. Maske tipa FFP2 so obvezne na vseh evrovizijskih območjih, zelo prisotne ostajajo tudi na ulicah, v javnem prevozu in prodajalnah. Lekcija iz Bergama je bila prehuda. Vstop v dvorano, kjer se vrstijo vaje, bo dovoljen le na generalkah, prva bo že v ponedeljek popoldan, ko bodo na odru stali tudi slovenski LPS. 

Maj je, a v  milijonskem Torinu april. V mestu Fiata, torinskega prta, sirov, dobrih vin in neštetih priseljencev iz držav tretjega sveta, dežuje skoraj ves dan, z občasnimi prekinitvami. Poletje se bojda oglasi naslednji teden, evrovizijski prišleki pa trenutno tavajo naokoli in ne vedo prav dobro, kaj bi s seboj.

Evrovizijska vasica je s koncertom, na katerem so zažigali tudi naši predstavniki, sicer res zaživela, skupnega nočnega zabavišča, legendarnega Eurocluba, ni. Pravzaprav so ga razbili na deset lokacij, med njimi tudi restavracije, a v njih ne vrtijo evrovizijske glasbe, niti tam ne počnejo kaj drugega evrovizijskega. Oboževalci tako samoiniciativno v naslednjih dneh zaganjajo Eurofan Caffe, v katerem bi se lahko vsi družili na enem mestu ob evrovizijskih popevkah.

Najbolj hladen tuš so organizatorji doživeli ob spoznanju, da njihova lepa odrska konstrukcija ne deluje po načrtih. Orjaško svetlobno sonce svojih žarkov namreč med nastopi ne premakne dovolj hitro, da bi lahko med vsakim nastopom bilo videti drugače. Zato so njegovo delovanje omejili, s tem pa sesuli načrte delegacijam, ki so morale čez noč spremeniti nastope. Tudi slovenska diskokrogla se zdaj ne vrti in ne žari kot bi morala, temveč zgolj počiva na tleh. 

Za kako nenavadno Evrovizijo gre, pričajo tudi številni negativni komentarji, ki krožijo po spletu. Toliko jih je, da se je zveza EBU morala oglasiti s pozivom javnosti, naj do ljubezni in truda, ki ga gostitelji vlagajo v organizacijo, pokažejo malo več spoštovanja. 

Vrhunec evrovizijske nedelje predstavlja uradna otvoritev Evrovizije z rdečo preprogo, ki je letos turkizne barve. Vseh 40 delegacij se bo v dežju in na varni distanci več ur sprehajalo mimo novinarjev in oboževalcev, ter se nato družilo na gala pogostitivi v stavbi Reggia di Venario. Prav dolga zabava ne bo, saj nastopajoče prvega polfinalnega večera že v ponedeljek čaka generalka, na kateri bodo nastope ocenile strokovne žirije. Tudi slovenskega. Evrovizijska sezona vstopa torej v svoj najbolj vroč teden, slovenska diskokrogla pa se bo na malih ekranih zableščala v torek.