V vsaki državi z razvito demokracijo bi zaradi takšne izjave gospod javni govorec odstopil sam. Pri nas pa se opraviči in za nagrado ga premestijo v kabinet predsednika vlade, kjer se bo lahko še naprej hecal. Če se je prej hecal s številkami obolelih in umrlih, se bo zdaj s cepljenjem. Verjamem, da se bomo še smejali. Pravzaprav se že, saj se je na račun cepiv začel hecati tudi minister za javno upravo. Navaden državljan namreč še zdaj ne ve, kam naj se prijavi za cepljenje; je to osebni zdravnik, enotna številka zdravstvenega doma ali spletna stran ministrstva za javno upravo. Res smešno.
Da hec mora bit', dobro ve tudi notranji minister. Najprej nepreklicno odstopi, potem pa še naprej hodi v službo, sprejema odločitve in javno nastopa. Namesto da bi ščitil integriteto svojega resorja, se s policisti malo poheca in dobesedno, tudi z imeni, javnosti razkrije organizacijsko strukturo slovenske policije. Se njegov hec sploh lahko kje konča?
Z množico otrok in njihovih družin se rada prijazno pošali ministrica za šolstvo. Iz kabineta največkrat ne odgovarjajo na vprašanja, iz tedna v teden pa v medijih dajejo izjave, ki pobijajo druga drugo. Verjamem, da družine z majhnimi otroki, ki komaj še krpajo dan z dnevom, od vsakodnevnega smeha že bolijo čeljusti. Pri tem so še posebej prizadete vse tiste, v katerih je prevladalo družinsko nasilje in otroke ukleščilo med štiri stene razbitih domov.
Ker je smeh pol zdravja, hec ni zaobšel niti zdravstvenega ministrstva. Med prvim valom so nas razveselili z okoli 500 posteljami za covidne bolnike in nekaj nad 50 na intenzivni negi. Iz dneva v dan smo poslušali, da več ne zmorejo. Ko je v drugem valu realnost zahtevala okoli 1300 postelj in več kot 200 na intenzivni negi, prepotrebne rezerve spet ni bilo. Kako so vse te hece s posteljami in opremo premagovali zaposleni, lahko povejo samo oni. Smejali se zagotovo niso.
V grotesko se je zavilo tudi ministrstvo za kulturo. Ko se ministru "ne ljub' več", bi najraje spokal in "šel domov". Res ne bi bilo nobene škode, če bi tam tudi ostal. Slovenska filmografija ne bi doživela mednarodne sramote, kulturne institucije bi se še naprej lahko ponašale z uveljavljenimi strokovnjaki, med ministrstvom in kulturniki bi se mogoče lahko nadaljeval kulturen dialog.
In kako se znotraj vsesplošnega heca znajdejo naše, koroške gore listi?
Za mnogimi heci, ki bogatijo retoriko tistih na oblasti, je dolgoletni novinar z naših koncev. Ne samo da RTV-ju odreka pluralizem, tudi grobih žalitev, ki so jih bile v preteklosti deležne novinarke, ni obsodil, čeprav je svoj novinarski kapital zgradil na incidentu, v katerem je bil kot novinar prizadet tudi sam. Naj mi bo dovoljeno malo karikature: Kaj pa, če je tudi v njegovem primeru šlo samo za fantovski obračun, za malo bolj grob hec? Aufbiks in čreva na plot?
Vsesplošni anarhiji hecanja se je med epidemijo pridružil tudi minister za socialne zadeve in dopustil objavo izjave, naj sorodniki, če le morejo, svojce iz domov za starejše vzamejo domov. Se je sploh zavedal, v kakšni stiski so se znašli mnogi, ki so svoje najbližje zaupali ustanovam, kjer naj bi bilo zanje poskrbljeno? In v kakšni šele oskrbovanci? Koliko od njih se je soočilo z dilemami - mene nočejo domov … jaz se nimam kam vrniti … jaz se zaradi bolezni ne morem … jaz moram ostati tu … A grozljivka se ni ustavila samo pri tem. Zaposleni so v skrajnih razmerah delali čudeže in mogoče bo kdaj kdo odkrito spregovoril … o conah, o maskah in opremi … o okuženih zaposlenih v rdečih conah … o pomanjkanju informacij in strategije … Vse skupaj daleč od heca in zalito s solzami.
O hecanju obeh predsednikov pa ne bi izgubljala preveč besed, kajti glede na to, koliko podpore imata, je mnogim njun humor nadvse všeč. Saj smo vsi za hece, a ne? Mislim, da se ob nas dobro zabavajo celo Butalci.
