Če smo nekoč zgolj opazovali posnetke iz živalskih tovarn po svetu in se ob tem tolažili, da pri nas gotovo ni tako, je prva skrita preiskava prašičje tovarne v Sloveniji predramila javnost. Posnetki odprtih nezdravljenih ran, kanibalizma, prašičjih trupel ... so nastali na farmah družbe Ljutomerčan, d.o.o., ki jo je v letu 2009 kupila družina Puklavec. Posnetki, ki so jih člani Društva AETP prejeli anonimno, so nastali v letih 2020 in 2021. Z objavo posnetkov so želeli slovensko javnost seznaniti o razmerah v živinoreji. Do pred kratkim dobro zaklenjeno in skrito javnosti je tako odprlo vprašanja o standardih, etičnosti in ekonomiki živalskih tovarn.
Kot so dejali člani AEPT, je to praksa iz tujine, zato jih videno ni presenetilo. Sklepajo, da bi prakse, vidne na posnetkih s farme Ljutomerčan, lahko našli tudi na drugih slovenskih kmetijah (in pri tem opozarjajo, da ne le v večjih obratih industrijske živinoreje). Problematične so namreč tudi manjše kmetije, kjer kmetje nimajo časa in denarja, da bi za živali ustrezno skrbeli, zato je to širši problem, izpostavljajo.
Na posnetkih je farma Ljutomerčan – kaj pa druge farme?
Direktor družbe Ljutomerčan Miha Kuhar je že priznal, da gre delno za posnetke z njihove farme, in povedal, da so zoper anonimne snemalce že vložili prijavo na policijo. Tudi Uprava za varno hrano, veterino in varstvo rastlin (UVHVVR) je na podlagi inšpekcijskega nadzora potrdila, da je na posnetkih farma Ljutomerčan, a za določene dele posnetka tega ne morejo zagotoviti. Večjih nepravilnosti niso odkrili, kar po mnenju Natalije Nedeljko, predsednice Društva za zaščito konj in ostalih živali Velenje, ni presenetljivo, saj so bili posnetki objavljeni pred inšpekcijskim nadzorom, na farmi pa so imeli dovolj časa, da so razmere uredili. Uprava na splošno ocenjuje, da je stanje na gospodarstvih, kjer redijo prašiče, zadovoljivo. V izjavi za javnost, ki so jo posredovali v ponedeljek, so zapisali, da imamo v Sloveniji veliko število gospodarstev z majhnim staležem živali, velikih rej je malo. Praviloma takšnega stanja, kot je prikazano v posnetku, v slovenskih rejah ne ugotavljajo, so še sporočili.
"Posnetki, kjerkoli so nastali, so, kar zadeva poškodbe, nesprejemljivi. Gre za dve kategoriji poškodb, sveže poškodbe in kronična obolenja, kot so recimo otekli sklepi. V teh primerih je nedopustno, če ni bila nudena veterinarska pomoč, in kot sem videl, poškodbe niso bile zdravljene," komentira Ožbalt Podpečan, predsednik Veterinarske zbornice Slovenije. Takšne poškodbe so nedopustne, treba jih je nujno oskrbeti, je jasen. Prepričan je, da imamo tudi primere dobre veterinarske prakse, to so predvsem tista gospodarstva, ki imajo pogodbe z veterinarskimi organizacijami: "To pomeni, da veterinarji redno skrbijo za zdravstveno varstvo in ne pridejo le na klic. Veterinarska zbornica je že večkrat predlagala, da bi bil sistem pogodb obvezen, a še nismo bili uslišani." Kot primer dobre prakse izpostavi Farme Ihan, kjer imajo svojo veterinarsko službo z zaposlenimi veterinarji. Da imajo organizirano lastno veterinarsko službo, ki skrbi, da poteka proces reje v optimalnih razmerah, so potrdili s Farm Ihan. "Naši tehnološki podatki kažejo, da so živali v dobrem okolju, ker kažejo dobre proizvodne rezultate. Pred časom smo začeli nov investicijski cikel in z njim nameravamo še dodatno izboljšati biovarnost in pogoje za rejo. Naši zaposleni se izobražujejo tudi v tujini (Danska), tako so naši tehnološki procesi primerljivi tudi z visokimi standardi skandinavske prakse vzreje prašičev. Ob tem želimo poudariti, da inšpekcijske službe in druge pristojne institucije, ki pri nas redno opravljajo nadzore in s katerimi redno sodelujemo, niso ugotovile težjih kršitev ali odstopanj od veljavnih standardov," trdijo. Sporočili so, da si prizadevajo slediti vsem dobrim zakonodajnim in etičnim praksam na področju prašičereje. "Na nacionalni ravni se zavzemamo za ureditev evidenc, sledljivost, možnost pridobivanja gradbenih dovoljenj, investicij ..., na primerljivost ukrepov v drugih državah, saj vse to vpliva na stabilen položaj in lojalno konkurenco," so dejali s Farm Ihan.
Kaj je torej narobe s sistemom, da se sporne prakse in slabi pogoji tolerirajo? "V Sloveniji imamo inštitut letnega veterinarskega pregleda na gospodarstvo, kar v teoriji pomeni, da bi gospodarstvo, kjer redijo živali, moral pregledati koncesionar. Vse se potem konča pri denarju, ker država ni sposobna zagotoviti dovolj sredstev, da bi bili ti pregledi vsako leto. So pa pregledi po shemi uprave za varno hrano. Problem nastane, ker ni nujno, da je farma na vrsti vsako leto," problematizira Podpečan.
Nedeljkova pa je kritična do dela veterinarjev, ki nepravilnosti ne prijavljajo. "Plačane imajo koncesije, pa ne preverjajo realnega stanja, ali pa pridejo na dvorišče, ker se poznajo z lastniki, spijejo kakšen kozarček, pojedo narezek in napišejo, da je vse v redu. Gre za veterinarske ambulante, ki imajo preglede v tistem okolišu, kjer delujejo. Smiselno bi bilo, da bi recimo veterinarska ambulanta iz Brežic preverjala razmere v Velenju, tako pa vsak, ki želi obdržati stranko, zamiži," razlaga. Da med veterinarji vlada konkurenca, potrjuje tudi veterinarka Eva Tasič.
Intenzivna reja ne bo nikoli naraven habitat
Slovenija sicer sodi med države z visokimi standardi živinoreje, za kar obstajajo tudi objektivni kazalniki – raba antibiotikov, ki je v primerjavi z drugimi državami nizka, spomni agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Da so slovenski standardi boljši kot drugod po svetu, priznava tudi Natalija Nedeljko, a ob tem spomni, da se večina slovenskega mesa izvozi v tujino, v Slovenijo pa uvažamo manj kvalitetno iz drugih držav. Slovenska zakonodaja na področju živinoreje je prenesena iz evropskih smernic, še pove Kuhar, ki je sicer prepričan, da imajo večje farme z dolgoletno tradicijo visoke standarde. "Težko verjamem, da bi nekdo, ki je v slovenskem prašičerejskem poslu prisoten desetletja, dovolil, da pade standard tako nizko. Možno pa je, da rejec, ki je v ekonomsko slabši poziciji, ne more skrbeti za dostojen standard in mu je tudi malo mar za vse te etične dobrobiti," komentira in ob tem še opozori, da intenzivna živinoreja temelji na nizkih cenah, zato je težje zagotavljati visoke etične standarde; nujno bi bilo treba dvigniti cene mesa.
Ko je veliko število živali na majhnem prostoru, je to idealna lokacija za izbruh bolezni in pojav patologij prav v intenzivni živinoreji, pove Tasičeva. V intenzivni reji so takšne razmere nekaj povsem običajnega, meni. "Tudi nam ni prijetno, če smo zaprti v majhnem prostoru. Spomnimo se samo epidemije," komentira Tasičeva. Prepričana je, da velik del odgovornosti nosimo potrošniki, saj se z nizko ceno mesa vse podreja ceni – oskrba živali, minimalno zdravljenje, omejen prostor. "Če kupiš kilogram govedine za tri evre, ne moreš pričakovati, da se bodo v proizvodnji obračali bajni denarji," je prepričana. Delavci so pogosto premalo usposobljeni, za takšno delo pa je nujno tudi to, da so otopeli. "Vse je umaknjeno od oči javnosti, zato so tudi pred sto leti nastale klavnice, da ljudje brez slabe vesti kupujemo meso. A ne moremo kriviti delavca, saj nekdo pač mora to opraviti," razmišlja.
Pa so težave le v prašičereji? Tasičeva trdi, da ne. "Tudi pri kokoših, ki so v majhnem prostoru, imamo težave s kanibalizmom. V intenzivni proizvodnji jajc je ogromno zdravstvenih težav, mlekarice imajo težave s parklji, z mastitisih, v nekaterih rejah so še vedno na verigah. Dan ali dva stare teličke ločijo od krave in se jih izolira v male bokse. Pogoji v kavnicah in prevozih so pogosto slabi. Pri nas bi naj bila žival pred zakolom omamljena, a že pred tem delom 'humanega zakola' je žival trpela med nalaganjem in razlaganjem na prikolico/tovornjak, ko je v koridorju čakala na vrsto pred zakolom, med transportom … Pogosto se neprimerno uporablja električne priganjalce, združuje nezdružljive živali, transportira živali, ki se jih ne bi smelo ... Pomanjkljivosti in napak v intenzivni proizvodnji je ogromno in zaradi njih živali dnevno trpijo," razpravlja Tasičeva. "Prašiči so zelo inteligentne živali, zaprli pa smo jih v majhne prostore, kjer ne morejo izražati svojega naravnega vedenja, in normalno je, da bo prišlo do kanibalizma. In kako to rešuje človek? Odreže repe, da se ne morejo gristi. V kletko se jim vrže žogo ali se obesi kakšna veriga in to bi naj bil odovolj, ampak ni, to jim ne omogoča naravnega vedenja, predvsem pa ne pomaga pri pomanjkanju osebnega prostora," komentira veterinarka.
"Ko govorimo o intenzivni reji, seveda ne moremo govoriti o naravnem habitatu ali normalni reji, dolžni pa smo, da živalim v ujetništvu zagotovimo, da znosno preživijo svoje življenje," meni Podpečan. Intenzivna reja temelji na zagotavljanju velike količine hrane in tukaj se veterinarji pogosto znajdejo v precepu med ekonomiko reje in dobrobitjo. "Če vprašate nas, je dobrobit vedno na prvem mestu, ni pa nujno, da smo mi vedno na prvem mestu," pove predsednik Veterinarske zbornice Slovenije.
Nedeljkova je prepričana, da bi bilo nujno treba poostriti inšpekcijski nadzor ter preverjati tudi delo veterinarjev in koncesionarjev: "Ne bi bilo slabo, če bi komu odvzeli koncesijo, saj bi jih to morda streznilo in bi svoje delo začeli bolje opravljati. Ključno pa je to, da veterinar ne more biti koncesionar na istem območju." Tasičeva meni, da so zakoni na tem področju preohlapni, zaposlenih je premalo inšpektorjev, družba pa je premalo ozaveščena. Meni, da bi ljudje morali jesti manj mesa: "Ni edina rešitev veganstvo, bi se pa ljudje morali zavedati, kako poteka reja, in vztrajati, da se nivo reje dvigne, razmišljati bi morali, kaj kupijo. Ni nujno, da vsak obrok vsebuje meso."
V Avstriji predčasno pogine 80 prašičev na uro
Tudi avstrijska organizacija Verein gegen Tierfabriken (VGT, slov. Združenje proti živalskim tovarnam) objavlja posnetke z živalskih farm. Ko ljudje vidijo posnetke, so šokirani, da se to dogaja v Avstriji, pove Lena Remich iz VGT. "Večina verjame, da imajo prašiči slamo, s katero se lahko igrajo in crkljajo, toda le zelo malo avstrijskih prašičjih farm ima slamnato steljo. Mediji prikazujejo le lepe živali brez ran in v velikih prostorih, živali so videti srečne in zdrave, vendar je resničnost popolnoma drugačna," je kritična aktivistka. Prizadevajo si ozaveščati javnost, izpeljali so že kar nekaj uspešnih kampanj. Leta 1998 je bila Avstrija prva država na svetu, ki je prepovedala farme za krzno, uspeli so prepovedati baterijske kletke v reji piščancev, divje živali (kot so tigri, sloni ali levi) v cirkusih ... Trenutno se ukvarjajo z ozaveščanjem o prašičih in grozljivih talnih oblogah, na katerih morajo živeti; sprememba bi za potrošnika mesnih izdelkov pomenila le nekaj centov več, a politiki se bojijo, da bi to spodbudilo uvoz cenejšega mesa, povedo. Upajo, da jim bo s spremembo zakonodaje in kmetijske prakse končno uspelo.
Remicheve posnetki s farme v Sloveniji niso presenetili, saj lahko podobne posnetke najdemo v skoraj vseh evropskih državah, tudi v Avstriji. Kot je dejala, so množični pogini pujskov pogosti povsod. V Avstriji vsako leto zakoljejo približno 5 milijonov prašičev, kar 700.000 prašičev pa predčasno pogine zaradi slabih okoliščin, to je 80 prašičev na uro, razlaga aktivistka. Tudi kri in odprte rane lahko najdemo po vsej Evropi, saj so živali nastanjene v zelo majhnih prostorih. Pogosto se tako med sabo ranijo, nekatere nenamerno zaradi pomanjkanja prostora, druge pa, ker jim je dolgčas in trpijo za depresijo. Prašiči so namreč zelo družabne živali, zato jim takšni življenjski pogoji niso po godu. "Mnogi kmetje ne zdravijo poškodovanih živali, ker se jim finančno ne splača. Zanje je pogosto lažje, ceneje in bolj praktično pustiti prašiče trpeti, dokler ne umrejo, četudi je to v nasprotju z zakonom. Popolnoma letvena tla na posnetkih prašičereje Ljutomerčan so prav tako zelo pogosta po vsej Evropi. Kmetje trdijo, da je tako bolj higiensko, ker iztrebki kar padejo skozi luknje na tleh, vendar, kot lahko vidite na videoposnetku, ni tako. Betonska tla živalim povzročajo bolečine in vnetja," pove. Na Švedskem, v Švici in na Danskem so takšna tla že prepovedana.
Remicheva pojasnjuje, da imajo tudi prašiči v Avstriji izjemno slabe pogoje za življenje, njihov standard je eden najnižjih v Evropi. "Prašiču, ki tehta približno 110 kilogramov, kolikor je težek pred zakolom, avstrijski zakon o zaščiti živali odobri le 0,7 kvadratnega metra prostora. To pomeni, da lahko komaj ležijo, ne da bi se dotikali," pove aktivistka. "V začetku tega leta in tudi lani smo prejeli posnetke s prašičje farme, kjer so se matere nenehno zadrževale v teh kletkah štiri do pet let, dokler niso bile tako izčrpane, da niso mogle več skotiti pujskov. Takrat so jih poslali v zakol. Na žalost je to zelo pogosta praksa, saj ni ustreznega nadzora – v Avstriji kmetijo v povprečju nadzorujejo uradniki vsakih 50 let," razlaga Remicheva.
Pa gre zgolj za intenzivno živinorejo? Lena Remich meni, da ne, saj vsa reja živali ustvarja dobiček na račun živali. "Počutje živali je redkokdaj v središču pozornosti. Težko je razlikovati med 'intenzivnim' kmetovanjem na eni strani in 'bolj humanim' na drugi. Vzemimo za primer težave v klavnicah, kjer živali redno zlorabljajo z električnimi pnevmatikami - kar so dokazale številne preiskave v različnih državah po vsej Evropi - ali kjer so živali pred usmrtitvijo izpostavljene krutim in bolečim omamljanjem - na primer CO2-komore. V večini primerov živali s konvencionalnih/intenzivnih kmetij in živali z ekoloških kmetij zakoljejo v istih objektih. Trpijo enako grozno zlorabo," odgovarja sogovornica, ki sicer meni, da je izboljšanje življenjskih pogojev v tovarnah živali nujno.
Živali zgolj proizvodne enote
Aktivisti menijo, da vzreja živali ne more biti nikoli prijazna do živali. V industriji, ki temelji na profitu, so živali zgolj proizvodne enote. "Prašiči so na primer izpostavljeni substancam, ki spremenijo in sinhronizirajo njihov brejostni cikel, ročno jih osemenijo. Vzrejeni so bili skozi generacije in generacije, da bi pripravili čim več živali na brejost - pogosto se rodi več pujskov, kot jih lahko nahrani ena mati, kar je še dodaten razlog za visoko stopnjo umrljivosti pujskov." Purani so bili na primer vzrejeni v obsegu, v katerem se niti ne morejo več razmnoževati naravno. Tako imenovani piščanci brojlerji, ki se uporabljajo za proizvodnjo mesa, rastejo tako hitro, da pogosto, preden jih zakoljejo, ne morejo niti stati na nogah, pa so takrat stari le nekaj tednov, razlaga Remicheva.
"Tudi v najbolj 'humanih' primerih živali ubijajo zelo mlade. Prašiči so usmrčeni v samo šestih mesecih. Tudi če bi dobili najboljše življenjske pogoje, ki si jih lahko zamislimo - če ne upoštevamo dejstva, da takšna rejska dejavnost sploh ne bi bila donosna -, živali ne bi želele umreti. Ubijanje nekoga, ki noče umreti, nikoli ne more biti prijazno živalim," menijo aktivisti. Za vse države EU je zelo pomembno prepovedati prakse, ki povzročajo neizmerno trpljenje, in si prizadevati za čim boljše počutje živali. EU bi morala nagraditi okolju in podnebju prijaznejše ter manj krute metode gojenja živali. Trenutna industrija ni problem samo za živali, ampak za ljudi, sklenejo aktivisti VGT-ja.
Se pa na področju evropskih standardov živinoreje obeta pomembna izboljšava. Do konca leta 2023 namreč Evropska komisija načrtuje vložitev zakonodajnega predloga, ki bo prepovedal uporabo kletk za mnoge rejne živali, to je sicer odziv na evropsko državljansko pobudo Končajmo dobo kletk. V 28 državah članicah je svoj podpis oddalo kar 1,4 milijona ljudi, komisija pa je pobudo prejela oktobra lani. Načrtujejo preučitev socialno-ekonomskih in okoljskih posledic ukrepov, kmetom pa bodo pri prehodu ponudili finančno podporo in spodbude.
