Urška Polanc
Da se je njena tekaška pot začela leta 2005 v Radencih, nam je povedala danes 65-letna Erna Pudgar: "Sin me je povabil, naj grem zraven. Prej nisem nič trenirala. 'Pet kilometrov boš pa že zmogla,' mi je dejal. Opremljena z uro in merilnikom srčnega utripa, vendar brez tekaških izkušenj. In smo startali. Vročina kot v puščavi, jaz pa v dir. Prehitro, brez ogrevanja, vse skupaj sem podcenjevala … Kaj pa je to pet kilometrov, sem si mislila. Kmalu sem morala upočasniti, srce je podivjalo. Bilo je dolgih pet kilometrov in nisem odstopila." Po tej prvi tekmovalni izkušnji, po kateri je Pudgarjeva postala ljubiteljska tekačica, ni do danes še nikoli odstopila, pa četudi se ji je na poti zgodilo že marsikaj. Kot domačinka je lani nastopila tudi na 50-kilometrski razdalji ultramaratona K24 v Črni na Koroškem, kjer se je preizkusila kot ena izmed najstarejših tekmovalk, ki so tekle na ultramaratonu. "Odločitev je padla zadnji dan. Dobro sem se počutila. Pritegnila me je domača tekma v domačem kraju. Greh bi bil, da hodim po svetu in ne grem na domačo tekmo," je dejala Pudgarjeva, ki je redna tekmovalka tudi v štajersko-koroškem pokalu v gorskih tekih, običajno na krajših razdaljah. Največkrat teče na 10 ali 20 kilometrov. Do sedaj je pretekla že sedem maratonov, in sicer vse v tujini: Loch Ness, Porto, Helsinki, Moskva, Istanbul in dvakrat New York.
Tek je moj način življenja. Tečem, da lahko hodim po svetu, da nisem samo opazovalka
Pretekla okoli 70 polmaratonov
Leta 2007 je pretekla svoj prvi polmaraton v Ljubljani, do danes pa je pretekla že okrog 70 polovičk. V ekipi z olimpionikom Štefanom Robačem in ekipo je postala gorska tekačica: "Nekaj let smo se udeleževali avstrijsko-koroškega pokala. Gorske tekaške avanture so me prevzele, kot tudi spoznavanje Koroške na drugi stani meje vse do Velikega Kleka.
Na vsaki tekmi po gorskih stezicah sem dobila drugo izkušnjo, včasih smo po strmi gori šli čisto na vrh, nato pa se peš vrnili. Po tekih smo s prijatelji Avstrijci v dobrem vzdušju skupaj posedeli v naravi."
Njena tekaška pot se je nato preselila na Primorsko, kjer se je udeleževala olimpijskih tekov Primorskih novic, sledil je štajersko-koroški pokal. "Vsakokrat nova družba in nove dogodivščine. Teki so se nabirali, prav tako moja vzdržljivost," je povedala Pudgarjeva, ki se posebej spominja leta 2013, ko je pretekla dva znamenita teka, polnočni sončni maraton v Tromsu na Norveškem, ko je tekla v arktični noči ali bolje rečeno dnevu, in prvi maraton (42,195 kilometra), enega izmed najprestižnejših gorskih maratonov - na goro Jungfrau v Švici (1823 višincev).
"Narava zdravi in popravi"
Nima posebnega tekašnega programa, trenira povsod, kjer se nahaja: "Posebno rada 'tavam' po naravi, kjer diham krepilni zrak, ki me učinkovito okrepča … Narava zdravi in popravi. Seveda med tekmami tudi fotografiram, da lahko potem ob slikah vse še enkrat podoživim."
Na Ravnah na Koroškem imajo tekaško skupino Vzajemna bejbe. Ko ji čas dopušča, skupaj trenirajo, nato pa posedijo ob čaju. "Letos je ta hudobni virus odpisal vse tekme v prvi polovici leta. Sama tečem, vadim in bom iz te krize prišla še močnejša," je povedala Pudgarjeva, ki verjame, da se bo vse uredilo do jeseni, ko ima vse rezervirano za svoj najljubši maraton v New Yorku. Na Newyorški maraton, ki bo ob 50-letnici posebno prazničen, bo šla že tretjič, pravi, da tudi ne zadnjič. In seveda, prijavljena je že na domači ultra trail K24, za katerega pravi, da je velika stvar, tudi v smislu promocije Slovenije.
Hribovskega izziva K24 sicer še ni premagala, pravi, da ga niti ne namerava, saj ne mara teka ali hoje ponoči. Ravno zato ji ustreza, da je start 50-kilometrske razdalje ob 7. uri zjutraj. Bolj ji prija vročina kot noč.
V planu ima še veliko tekov, pohodništva, na prvi točki (Poštela) se je podala na Slovensko planinsko pot. "Tek je moj način življenja. Tečem, da lahko hodim po svetu, da nisem samo opazovalka," je povedala Pudgarjeva, ki pravi, da je pričela še tečaj golfa, a zanj bo še čas, medtem ko ji ga za tenis zmanjkuje. Skozi življenje jo vodi misel iz knjige Edwarda Abbeyja: "Naj bodo tvoje steze vegaste, vijugave, samotne in nevarne, take, ki vodijo do razgleda, ob katerem ti zastane dih."
