Urška Polanc
Na ravenski osnovni šoli (OŠ) Juričevega Drejčka s prilagojenim izobraževalnim programom za učence z lažjo motnjo v duševnem razvoju so v novo šolsko leto vstopili v skrbeh, saj so prepričani, da je njihov nekdanji učenec, lanskoletni osmošolec, za katerega so želeli priskrbeti brezplačen prilagojen prevoz na poti v srednjo šolo in nazaj, vsakodnevno v smrtni nevarnosti. Čeprav je v lanskem šolskem letu imel kar tri hude epileptične napade, mu namreč letos, ko obiskuje prvi letnik srednje šole, prilagojenega prevoza od doma do približno petnajst kilometrov oddaljene Srednje šole Slovenj Gradec in Muta niso mogli priskrbeti. "V šoli je doživljal grand mal napade, vrglo ga je meter in pol v zrak, padel je na tla, nekaj minut ostal nezavesten, prenehal dihati, srce mu ni bilo," nam je stanje učenca, čigar identitete ne želijo razkriti, opisala ravnateljica OŠ Juričevega Drejčka Vesna Lujinović. "Bil je dober učenec, nikoli ni ponavljal razreda, smer srednješolskega izobraževanja - obdelovalec lesa, pa si je izbral po lastni želji. Zdravstveni razlogi zato, da napreduje in nadaljuje izobraževanje, ne bi smeli biti ovira," je dejala Urška Vezonik, njegova nekdanja učiteljica glasbe.
"Zakon ne prepoveduje, da smo človeški"
Lujinovićevo skrbi predvsem, kako bo okolica na njegov epileptični napad odreagirala na redni avtobusni liniji. Lahko se namreč zgodi trikrat v enem tednu, lahko pa se v daljšem časovnem obdobju ne zgodi nič. Staršem, ki hodijo v službo, namreč ni preostalo drugega, kot da sina pošljejo na avtobus, kjer se vsakodnevno vozi tudi do petdeset otrok, v kombiju, s katerim opravljajo prilagojene prevoze, namreč ne bi bil dobrodošel tudi ob plačilu prevoza. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) takšne prevoze po zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev zagotavlja le težje ali težko gibalno oviranim dijakom, med te pa učenec - čeprav ob epileptičnem napadu negiben, kot pričajo njegove nekdanje učiteljice -, po odločbi ne spada. "Zakon takšnih primerov ne obravnava, a nam ne prepoveduje, da smo človeški, da naredimo nekaj dobrega," je povedala ravnateljica Lujinovićeva. Prepričana je, da je takšnih primerov v Sloveniji še več, zato so se skupaj s sodelavkami obrnile na več institucij, ki bi lahko pomagale, a so naletele na zaprta vrata. Želeli bi pomagati, a se bojijo sankcij inšpekcije. Svetovalna delavka na šoli Vesna Trop je dodala, da bi to morali urediti na sistemski ravni. Upoštevati pomanjkljivosti zakona v praksi in upoštevati neke izjeme, sploh v primerih hudih zdravstvenih težav.
Ne občina ne ministrstvo nista rešila problema
Prevoz le težje gibalno oviranim
"Najprej smo se obrnili na občino Ravne, prepričani, da bomo problem takoj rešili, saj kombi na tej relaciji otroke s posebnimi potrebami vozi vsak dan," je povedala ravnateljica. Na občini Ravne so med drugim pojasnili, da so dolžni zagotavljati le prevoze za učence osnovnih šol, za prevoze dijakov pa sredstev v proračunu nimajo namenjenih, tudi oni pa so od slovenjgraškega zavoda za šolstvo dobili potrdilo, da dijaku na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije ne morejo izdati odločbe, s katero bi bil upravičen brezplačnega prilagojenega prevoza. Drugih določil, izjem v takšnih primerih, pa zakon ne predvideva, so še ugotovili na ravenski občini. "Verjamemo, da staršem otrok, ki imajo omejitve, ni lahko, razumemo njihove zagate, a žal rešitev problema presega pristojnost občine, ta je pri svojem delu dolžna upoštevati veljavno zakonodajo," nam je povedala sodelavka ravenske občine Marija Vrhovnik Čas.
Šofer avtobusa gleda na cesto
Da je epileptični napad velik šok za okolico, četudi je nanj pripravljena, so nam na podlagi izkušenj povedale učiteljice. "Sami smo imeli ves čas v pripravljenosti ekipo prve pomoči, ki je priskočila na pomoč in poklicala reševalno službo," je dejala ravnateljica. Vezonikova je opisala prvi epileptični napad, ki je fanta doletel na gledališki vaji. "Bilo je tako hudo, da sem mislila, da bo umrl. Oživljali smo ga, ga dali v lego nezavestnega, takoj poklicali reševalce, a teh petnajst minut, preden so prišli, ko je nehal dihati, se pričel peniti in postal vijoličast, je bilo tako grozljivih, da tega sploh ne morem opisati," je povedala. Zato si ne more predstavljati, kako bi se na njegovo stanje odzvali ljudje, ki situacije ne poznajo. "Sošolci se bodo mogoče smejali, naključni šofer, ki vozi velik avtobus in gleda na cesto, niti ne bo mogel takoj ustaviti in pomagati, zato bi epileptika moral voziti nekdo, ki se na to spozna," je prepričana Vezonikova. Od vrat do vrat vozijo ogromno zdravih otrok, ki bi lahko šli tudi peš, mi pa otroka, ki ima težave, ne moremo spraviti v kombi, je kritična ravnateljica.
