Kot bi bilo včeraj. Mlada zagnana profesorica slovenščine in dvaindvajset razgretih najstniških glav. Leta 1963 smo bile prvi dekliški razred na ravenski gimnaziji in pri njenem predmetu. Nič ni skalilo naše ubranosti in zagnanosti. V svet smo odšle z ugledom profesorice Vere Mrdavšič, te gimnazije, s svojim trdnim znanjem, navdušenjem in lepimi spomini na profesorico, njeno strokovnost, toplino in empatijo …
Vera Mrdavšič, svojemu poklicu in dijakom predana profesorica, je bila do upokojitve leta 1993 zvesta ravenski gimnaziji. Ta se je vedno uveljavljala s svojim delom in uspešnimi dijaki. Tudi Vera Mrdavšič je leta 1952 v četrti generaciji in kot 78. maturantka maturirala na njej in jo udarniško pomagala tudi graditi. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala 1958., smer slovenski in srbohrvaški jezik s književnostjo. Vsi predmeti so za odraščajoče mlade pomembni, materinščina še posebej. Tako zlasti v času, ko nas tehnologija ni niti obremenjevala niti bogatila. Vse je temeljilo na učiteljevi osebnosti, vzgledu, zaupanju vanj, na besedi in knjigi. Ta je bila tedaj še okno v svet, saj je bilo branje za večino nekaj samoumevnega, zato je bilo tudi naše predstavljanje prebrane knjige in avtorja – kot uvod v obravnavo novega literarnega obdobja, priložnost za pretakanje energije in znanja med dijakinjami in profesorico Mrdavšič. Vselej spodbuden in spoštljiv dialog. Dragocenosti posredovanih spoznanj, prebranih tudi med vrsticami, smo se ovedeli šele v nadaljnjem življenju.
Pridobivala nas je s prijaznostjo, pravičnostjo, poštenostjo, strpnostjo, a tudi s strogostjo. Posebno čuteča in materinska je bila do socialno šibkejših dijakov. Šele na maturantskih srečanjih nam je kdo razkril to njeno plat. Ni pa si dovolila "prijateljevanja" z dijaki, kar zlahka zabriše meje profesionalnosti, pred učenci se ni opredeljevala do dela drugih profesorjev in ne do zaljubljenih parov po gimnazijskih hodnikih. Svoje nestrinjanje z dogajanjem je navadno pokazala z mimiko, a smejala se je z očmi in kotički ust. Nikoli ni povzdigovala glasu, samo enkrat sem jo slišala, kako se glasno in od srca smeje. To je bilo na naši tridnevni literarni ekskurziji. In to dve noči z vlakom, en dan pešačenja po Prešernovih krajih in skozi Vintgar. Na poti pa sproščeni pogovori o temah, ki so se nam ponujale na vsakem koraku pesnikovega sveta. Danes nepredstavljivo naporno druženje in izkušenjsko učenje z motivacijo, porajano v sinergiji pri pouku. Sodelovala je tudi v Aktivu koroških slavistov. Ni zlahka sprejemala hitrih nepremišljenih posegov v stroko, zato jo je tudi z argumenti branila. Učitelji nikoli zares ne odidejo. Zlasti svetli pedagoški liki, kot je bila Vera Mrdavšič, nas za vedno zaznamujejo.
