Na sojenje trikratnemu morilcu psihiater osupnil s primerjavami o vedenju kokoši, leva in zajca

Na današnjem nadaljevanju sojenja Silvu Drevenšku, ki je za lanski božič v Gerečji vasi umoril svojo nekdanjo partnerico Mojco Lešnik in njene starše Jožico in Branka Lešnika, se je zgodilo pričakovano. Psihiater Matej Kravos je na ptujskem sodišču o obdolženčevi psihi ponovil, kar je povedal že v preiskavi. Obdolženi je normalno, celo visoko inteligenten, z narcistično motnjo osebnosti. "To ni duševna bolezen v klasičnem smislu, ampak skupek osebnostnih značilnosti, ki jih posameznik ne more spremeniti, razen ob zelo intenzivnem psihoterapevtskem delu,. Človek postavi sebe pred druge, išče pozornost drugih in misli, da dela za druge več, kot to mislijo drugi," je pojasnil psihiater.

Izključil patološko ljubosumje

Na izrecno vprašanje predsednika senata Marjana Strelca, ali je Drevenšek tistega dne lahko imel v oblasti svoje ravnanje, je Kravos odgovoril, da ni nobenega podatka o tem, da obdolženi ne bi razumel pomena in posledic svojega dejanja, sposobnost obvladovanja pa je bila zmanjšana, vendar ne bistveno. Psihiater namreč sklepa, da je obdolženi, ki je sicer škodljivo užival alkohol, na dan trikratnega umora popil nekaj alkohola. "Da nekaj takšnega narediš, je lažje, da nekaj spiješ," je poenostavil Kravos, a poudaril, da je nemogoče, da bi bil obdolženi v času dejanja tako hudo pijan, kot je bil ob aretaciji in kasnejšem sprejetju v bolnišnico. Poročali smo že, da je Drevenšek po strahovitih zločinih zavil najprej k enemu sosedu in potem še k drugemu in pri vsakem nagnil poldrugi liter veliko plastenko vina. Ko so ga policisti izsledili, se je porezal po vratu in je moral zaradi tega v bolnišnico, tam pa se je pokazalo, da je imel v krvi okoli 3,5 grama alkohola na kilogram telesne teže. Zagovornik obdolženega, odvetnik Andrej Kac, je pri psihiatru preveril, ali bi bil njegov odgovor glede prištevnosti obdolženega enak, če bi se pokazalo, da je imel Drevenšek tako visoko stopnjo alkohola v organizmu že med dejanjem. Kravos je prepričan, da o tolikšni stopnji alkohola med dejanjem ni mogoče govoriti, ker pri takšni pijanosti ne bi imel moči tako silovitega napada, na odvetnikovo hipotetično vprašanje pa je odgovoril, da tudi če bi bila stopnja alkoholiziranosti pri obdolženem med dejanjem tako hudo visoka, to ne bi vplivalo na njegovo razumevanje, saj nima nobene hude duševne motnje. Zagovornik Kac je poskusil še s teoretičnim vprašanjem o morebitnem patološkem ljubosumju, a je izvedenec ovrgel tudi to. "Obstajalo je ljubosumje, a ne patološko. Ni podatka, da bi jo zasledoval, ji preverjal telefon, vonjal njeno perilo, ko je prišla domov."

Višja tožilka Teja Kukovec Belšak se je z vprašanji za izvedenca Kravosa bolj kot na prištevnost obtoženega osredotočila na to, kaj je občutil, medtem ko je žrtve zaporedno zabadal z nožem. Nekdanjo partnerico je zabodel štirikrat, nesojeno taščo 24-krat, tasta 11-krat. "Očitno je, da je bilo v njem nakopičene ogromno jeze. Glede partnerice, ki ga je zapustila, je občutil notranjo bolečino v smislu, da če je on ne bo imel, je ne bo imel nihče. Njej je zadal najmanj ran, a treba je bilo vse skupaj dokončati, iti iz ene hiše (kjer je zabodel Mojco Lešnik, op. p.) v drugo (kjer je zabodel tasta in taščo, op. p.) in tam nadaljevati. Jezo je moral dati ven. Če bi bila jeza manjša, bi bilo vbodov manj," je plastično razložil psihiater. "Vendar da bi se bil obtoženi izživljal, tega ne morem reči. Oblika napada ni bila mučenje na dolgi rok, ni imel namena trpinčiti žrtve," je ocenil izvedenec.

"Nobene od žrtev ne moremo oživiti"

Tožilka ni mogla mimo mnenja patologov, ki sta prejšnji teden pričala o prizadejanih poškodbah in o tem, kaj so žrtve občutile ob tem, zato je sodišču predlagala, naj se psihiater Kravos pred pričanjem seznani z oceno kolegov. Če na kratko povzamemo, je bila strokovnjakinja, ki je opravila obdukcijo Jožice Lešnik, absolutno prepričana, da je žrtev med zabadanjem občutila ekstremno hude bolečine, patolog, ki je opravil obdukcijo Mojce in Branka Lešnika, pa je razložil, da zaradi adrenalinske reakcije organizma, ki se sproži ob poškodbi, ni nujno, da sta žrtvi med zabadanjem občutili hude bolečine. S slednjim se je strinjal tudi Kravos in danes sklepal, da če bi bile bolečine pri Jožici Lešnik tako hude, bi se od njih zgrudila, a se ni. "Bolečine torej niso bile tako hude, sicer bi kolabirala. To je podobno, kot če ste kdaj napadli kokoši pri babici. Ko so bile napadene, so omedlevale," je nespretno ponazoril izvedenec, ki se najbrž ni zavedal, da v sodni dvorani sedi tudi Miha Lešnik, sin in brat umorjenih. Kajti ko ga je tožilka spomnila, da sta se Mojca in Branko Lešnik zgrudila in da nista bežala, se je spomnil še ene primerjave z živalmi. "Gospa tožilka, če bi bila midva zaprta v eni sobi, je vprašanje, kdo bi bil tisti, ki bi kot edini odkorakal iz sobe. Lev bi se boril, zajček pa zbežal." Odvetnik Danijel Planinšec, ki v postopku zastopa pravice Mihe Lešnika in njegovega nečaka, ki je hkrati sin obdolženega, je psihiatra opomnil, da priča v procesu, v katerem se obravnava trikratni umor, in da tega ne gre utemeljevati z vedenjem kokoši pri babici, levom in zajčkom. Zdelo se je, da se je Kravos strinjal, da ga je preveč zaneslo, a je razložil, da ne razume smisla tožilkinih vprašanj in da ga je stisnila v kot. "Nobene od treh žrtev ne moremo oživiti. Podatek o njihovem trpljenju bi bil pomemben, če bi preživele. Tukaj imamo hujšo zadevo od trpljenja in strahu, imamo smrt!"