Zagrožene kazni za tihotapljenje migrantov so se lani drastično povišale. To je videti tudi v izrečenih kaznih. Nedavno so na ljubljanskem sodišču opravili predobravnavni narok zoper tri obtožene, da so sodelovali v takšni kriminalni združbi. Za enega je tožilstvo (poleg denarne kazni) predlagalo sedem let zapora, za drugega pet let in za tretjega tri. A to velja le, če takoj priznajo – ker niso, bo na koncu sojenja skoraj zagotovo kaznovalni predlogi še precej strožji. Samo za primerjavo: na sedem let zapora je bil nedavno pravnomočno obsojen možakar, ki je lani v kranjskem zavetišču za brezdomce z nožem dvakrat zabodel sostanovalca. Prebodel mu je trebušno steno in povzročil notranje poškodbe, tanko črevo je imel prebodeno trikrat. Bil je v smrtni nevarnosti. Osem let pa je dobil moški, ki je lani v romskem naselju Brezje s sekiro udaril po glavi 16-letnika. Fant je preživel, a hude posledice bo čutil vse življenje.
Primerljivo z grozljivimi posilstvi
Petnajst let zapora denimo grozi storilcem v najhujših primerih preprodaje drog, najbolj nasilnih ropov, posiljevalcev, ki se nad žrtvijo znesejo na grozovit ali posebno poniževalen način, ali če gre za posilstvo več oseb zaporedoma (za "navadno" posilstvo grozi od enega do deset let zapora). Dnevnik je že pisal o skupinskem posilstvu močno opitega 17-letnega dekleta na portoroški plaži in o kaznih, ki so bile izrečene. Storilci so bili trije. Enega niso izsledili, drugi je takoj priznal in bil obsojen na 17 mesecev zapora. Tretji, ki je vztrajal pri nedolžnosti, pa je bil sprva obsojen na dve leti, celo pod zakonsko predvidenim minimumom. Višje sodišče mu je kazen zvišalo za eno leto.
Eno najhujših kriminalnih dejanj
Od zadnje zakonske spremembe je za tihotapljenje migrantov zagrožena kazen od tri do deset let zapora, prej do pet let. Če gre za hudodelsko združbo, izrazito premoženjsko okoriščanje ali povzročitev nevarnosti za življenje ljudi, pa storilcu grozi od tri do petnajst let zapora (prej od enega do osem let). Gre torej, glede na zagroženo kazen, za eno najhujših možnih kaznivih dejanj. Petnajst let zapora je denimo najvišja možna kazen za uboj. Moški, ki je konec leta 2018 doma v Notranjih Goricah zadušil svojo ženo, je dobil pet let.
Za tihotapljenje migrantov je zagrožena kazen od tri do deset let zapora oziroma kar do petnajst let, če gre za organizirano združbo. Za primerjavo: po priznanju krivde se je na celjskem sodišču pred kratkim končal postopek zaradi dveh poskusov uboja (za kar je prav tako zagrožena 15-letna kazen) in nedovoljenega posedovanja orožja. S plinsko pištolo je moški streljal na brata, a na srečo zgrešil. Storilec je dobil tri leta, kazen pa bo lahko prestajal v obliki vikend zapora. Enako kazen je dobil moški, ki je lani v Trbovljah znanca zabodel v prsni koš. Če bi ga zadel samo kak centimeter višje, mu ne bi bilo več pomoči. Prevozniki beguncev dobivajo višje kazni … Vsako posamezno kaznivo dejanje se seveda zgodi v čisto specifičnih okoliščinah in je zgodba zase, pri odmeri kazni se upoštevajo čisto konkretne olajševalne in oteževalne okoliščine.
Za trpinčenje otrok le pogojna
Ali pa morda še ena primerjava, denimo s primerom Kengurujčki. Šlo je za deset kaznivih dejanj surovega ravnanja in zanemarjanja, žrtve: deset otrok. Vodja vrtca jih je nekatere grobo in na silo hranila, druge puščala lačne. V času počitka jih je zavijala v rjuho z rokami na hrbtu, ko so se hoteli dvigniti, jih je tiščala navzdol (ali na enega napol položila vzmetnico). Neko deklico je zvlekla na mraz, oblečeno zgolj v bodi, fantička pa na soncu pustila v puloverju. In tako dalje. Otroci so postajali prestrašeni, jokavi, apatični, agresivni, imeli so težave s spanjem. Storilka, ki je vse to priznala, je dobila pogojno kazen dve leti zapora s štiriletno preizkusno dobo. V zapor ji torej ne bo treba.
Nova poznanstva v zaporu
Upoštevaje, da večino teh kaznivih dejanj izvršijo tujci, je ljubljanski sodnik Martin Jančar na pravnoinformacijskem portalu ob uvedbi strožje zakonodaje zapisal: "Izrekanje visokih kazni je nesmiselno, ravno obrnjeno, še najmanj si želim, da bi si ob prestajanju zaporne kazni pri nas olajšali bodoče delo, bodisi s tem, ker bi se naučili jezika, bodisi bi si, kar je še bolj verjetno, ustvarili v zaporniški populaciji ustrezne družbene povezave za prihodnja dejanja."
Zaostrovanje kazni za prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države je s seboj prineslo posledice, na katere zakonodajalec verjetno ni niti pomislil. Pregon hujših oblik tihotapljenja migrantov je prešel v pristojnost specializiranega tožilstva, kar zadeva sodišče, pa terja sojenje pred velikim, petčlanskim sodnim senatom. Sodni postopki se podaljšujejo. Pred zaostritvijo kazni so pogosto končali že s priznanjem na predobravnavnem naroku, zdaj kaznovalni predlogi za primer priznanja krivde obtožene velikokrat šokirajo. Za en prevoz se obtožencem, ki še niso bili kaznovani, izrekajo kazni od tri do pet let zapora. Priznanj je manj, obtoženi upajo, da jim bo sojenje prineslo milejšo kazen. A glede na zagrožene kazni je njihovo upanje bolj ko ne prazno.
Za kazni še vedo ne
Pa ima višanje kazni kakšen učinek? "Prepričan sem, da ne. Če pogledamo z vidika predpostavke, da bo stroga kazen ljudi odvrnila od kaznivih dejanj, je treba vedeti, da so storilci večinoma tujci. Prišleki, ki za te kazni niti ne vedo. Je etično, da te ljudi tako strogo kaznujemo zato, da bi utrjevali evropskih pravni red? Je prav, da dobivajo kazni, primerljive tistim za uboje? Mislim, da to ni etično. Veliko teh ljudi je že samih prišlo iz povsem nemogočih razmer, zato ni prav, da jih še dodatno kaznujemo. Ne razumite me narobe: absolutno sem za kazni, a ne tako hude. Z njimi bi radi Evropi za vsako ceno pokazali, kako zelo spoštujemo pravno ureditev," meni odvetnik Mitja Pavčič in še dodaja, da bi enak učinek dosegli z zmernimi kaznimi: "Več bi dosegli z izgoni iz države, ki pri nas ostajajo nerealizirani. Ali pa morda s podaljšanjem dobe, za katero jih lahko izženemo."
"Izvorni problem je v napačni politiki EU do migrantstva, ki ima zgodovinske vzroke in korenine. Večina migrantov prihaja iz smeri Turčije. Ob prihodu v Grčijo jih evidentirajo in oskrbijo. Podobno velja za begunce iz Magreba, ki prispejo na Lampeduzo, Sicilijo. Namesto da bi jih EU tam ustavila z enotno politiko do migrantstva, jih popiše in enostavno spusti naprej. Točno se ve, kam bodo šli. V našem primeru skozi Makedonijo in Bosno ali pa Srbijo na Hrvaško, potem k nam in dalje. Evropa jih torej sama potiska naprej, nato pa lovi in vrača," pravi odvetnik Žiga Klun. "Evropa torej preganja storilce, ki jih sama povzroča. Potem pa naši zakonodajalci drakonsko zvišujejo kazni … V bistvu pa gre za ljudi, ki omogočijo tistim, ki si to želijo, da pridejo v boljše življenje, v njihov raj. Nihče jih v to ne sili, za to so tudi sami pripravljeni plačati.
Kar zadeva migrantsko politiko, torej Evropa ni opravila svojega dela. Naša država skuša to reševati z zviševanjem kazni. Kot da se že nismo naučili, da zaradi tega ne bo izboljšanja. Pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo se je zagrožena kazen na primer na hitro dvignila na 30 let in dosmrtni zapor, pa ni nikakršnega napredka ali njihovega upada. V zadnjem času jih je celo vse več. Podobno je z nasiljem v družini. Splošno znano je, da se je v ZDA največ popilo v času prohibicije …" opozarja Klun.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
