Zaradi zalezovanja sodnika mora na obvezno psihiatrično zdravljenje

V prvem nadstropju Okrajnega sodišča v Mariboru so v sredo poskrbeli za poostreno varovanje. Razlog za to je bilo pričakovano snidenje med obdolženim Boštjanom Klementom in ljutomerskim sodnikom Gorazdom Tivadarjem, ki mu je Klement v preteklosti v sodni dvorani že primazal klofuto, januarja letos pa se je z macolo spravil še nad sodnikov BMW in razbil stekla na avtomobilu. Za primerno varnostno razdaljo med oškodovancem in obdolženim so skrbeli pravosodna policista, ki sta Klementa privedla iz pripora, in varnostnika sodišča, vendar tokrat nikomur od njih ni bilo treba posredovati.

Sodnica Helena Melliwa je Ljutomerčana zaradi neumornega zalezovanja sodnika in dejstva, da se je z macolo znesel nad njegovim avtomobilom, na kazensko odgovornost poklicala že konec februarja. Tedaj je sodni izvedenec psihiatrične stroke Mladen Vrabič ocenil, da obdolženi zaradi svojih duševnih motenj ni razumel pomena in posledic svojih dejanj, sodnica pa je za oceno o tem angažirala še komisijo za izvedeniška mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Podrobnosti mnenja komisije niso znane, saj je bilo med njegovo predstavitvijo sojenje zaprto za javnost, ne glede na to pa je bilo že v uvodu obravnave jasno, da je Klementa tudi komisija ocenila za neprištevnega. Tožilka Aleksandra Kolarič je namreč v sredo obtožni predlog spremenila v predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja.

Trpi za blodnjavo motnjo

Zaradi te okoliščine se je moral postopek zoper Klementa pričeti znova. Obdolženi je možnost za vnovičen zagovor pograbil z obema rokama. "Mineva že 68. dan, odkar mi je bila nezakonito odvzeta prostost," je bil uvod v njegove dolge, zelo nerazumljive in nepovezane stavke. Tudi tokrat je dolgovezil o tem, da je sodnik Tivadar kriv za to, da bo pristal v osebnem stečaju, saj da proti njemu sproža izvršilne postopke z namenom, da bi si prilastil njegovo stanovanje. Sodnica ga je bila primorana večkrat opozoriti, naj se drži bistva, torej očitkov o zalezovanju in poškodovanju tuje stvari, on pa je trmaril še naprej in ji razlagal, da mu je Tivadar uničil življenje, ga spravil ob stanovanje in ob 80 tisoč evrov prihrankov. "Dejstvo je, da si obdolženi vse prilagaja po svoje, ugotovljeno je bilo, da ima blodnjavo motnjo. Prosim, naj se aktivno vključi zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti, obdolženemu predstavi postopek in mu pomaga," je tožilka Kolaričeva poskušala obravnavo premakniti z mrtve točke, Klement pa ni in ni nehal ponavljati, da je on žrtev sodnika in ne obratno.

Osemnajstega januarja letos se je na ljutomerskem sodišču odvijala obravnava za dodelitev Klementa pod skrbništvo. Gre za nepravdni postopek, ki ga ni vodil sodnik Tivadar, a Klement je svoj prihod na sodišče izkoristil za izpad proti njemu. Pred stavbo sodišča je prišel z macolo, jo spravil v bližini parkirišča in odšel na sodišče. Ko se je vračal z obravnave, je pri ograji pobral macolo in začel z njo tolči po Tivadarjevem BMW-ju. Njegovo početje sta opazila zaposleni v vložišču in varnostnik sodišča. Slednji je poklical policiste in osumljenega zadržal na kraju do njihovega prihoda. Ker se je Klementu očitalo (zgolj) kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo pridržanje. Ker je Klement še naprej ustrahoval sodnika in zoper njega pričel znova pisati po družbenih omrežjih, je Tivadar odšel na policijo in ga ovadil. Preiskovalci so v početju osumljenega prepoznali zalezovanje, preiskovalni sodnik pa je ugodil predlogu tožilstva in odločil, da je Klement zrel za pripor.

Tožilstvo je v predlogu za izrek varnostnega ukrepa naštelo celo serijo vsiljivih pisanj obdolženega na službeni naslov sodnika in tudi na številne druge naslove: različnih sodišč, policije, tudi kulturnega društva, v katerem je Tivadar dejaven. O sodniku je razpredal, da je kriminalec, koruptivnež, nadlegoval je tudi njegove domače in ga imenoval "sudac loposlav".

V ozadju zamera zaradi izgubljene tožbe

Čeprav je Klementa v preteklosti že večkrat ovadil, kasneje pa od kazenskega pregona odstopil, si Tivadar tokrat ni premislil. "Vztrajam pri predlogu za pregon. Ne toliko zaradi sebe, vztrajam zaradi zaščite funkcije sodnika," je sodnici Melliwa razložil ljutomerski stanovski kolega Gorazd Tivadar in odkritosrčno priznal, da dokler ni občutil na lastni koži, si ni niti približno predstavljal, kako je, ko ima človek zaradi ravnanj nekoga drugega porušeno duševno ravnovesje. Že15 let sodi v pravdnih postopkih in zato odloča tudi o odškodninah za povzročene duševne bolečine. "Dokler se ni zgodilo meni, se nisem poglabljal v to. V sodbo sodniki glede teh bolečin prepišemo neke floskule iz zakona. Nisem si predstavljal, kaj pomeni, ko mora biti človek oprezen na vsakem koraku, gledati čez ramo, ko odklepa avto, spremlja otroke v šolo," je o svojih občutkih pojasnjeval sodnik in razložil, da ga obdolženi že deset let nadleguje zaradi edinega postopka, ki ga je vodil proti njemu. "Ne vem, zakaj sem ravno jaz ta, na katerega se je spravil. Zakaj se ne spravi na odvetnike, ki so mu predlagali poravnavo. Dogovora o poravnavi ni spoštoval, zato sem moral presoditi, kot sem (Klement je v nasprotni tožbi izgubil, op. p.)," je Tivadar razkril ozadje Klementove zamere. V sodni dvorani je pojamral, da si želi samo miru, in pričanje zaključil z upanjem na čudež: "Če bi obstajala čarobna palica, da me gospod Klement ne bi več nadlegoval, bi bil najsrečnejši človek na svetu."

Ker ima Klement blodnjavo motnjo in so ga psihiatri na podlagi tega ocenili za neprištevnega, zaradi zalezovanja sodnika ne bo kazensko odgovarjal, bo pa imel Tivadar ne glede na to pred obdolženim vsaj za nekaj časa mir. Sodnica je namreč po izpeljanem dokaznem postopku sledila zahtevi tožilke Kolaričeve in obdolženemu izrekla varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v ustrezni ustanovi. V praksi to pomeni, da Boštjan Klement ostaja zaprt na forenzičnem oddelku mariborske psihiatrije. Varnostni ukrep sme trajati največ pet let, lahko pa se zgodi, da bo Klement svoboden že čez pol leta, saj zakonodaja določa, da mora sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločati, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.