Pisatelj Marjan Tomšič je eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij, včeraj je praznoval 80 let. Avtor številnih romanov, novel in črtic pa tudi dramskih del in radijskih iger, sijajnih del, kot so Olive in sol, Šavrinke, Kafra, Óštrigéca, Zrno od frmentona, Škatlarji, Grenko morje, Bužec on, bušca jest ..., se je rodil leta 1939 v Račah pri Mariboru. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar. Med letoma 1986 in 1999 je bil samostojni kulturni delavec.
Ob letošnji 80-letnici mu je založba Beletrina ponatisnila roman Šavrinke, tisto istrsko knjigo, ki je dotlej odmaknjen, zaprt in nepoznan istrski šavrinski svet predstavila v vsej izvirnosti in arhaičnosti, predvsem pa prispevala k odkrivanju in revalorizaciji identitete slovenske Istre. Življenjska zgodba Marjana Tomšiča je bridka v mnogočem. Znova jo je nekoliko razkril v pogovoru za Večer junija letos ob predstavitvi Šavrink v Slovenski matici v Ljubljani.
Ob aferi Slodnjak na filozofski fakulteti v Ljubljani so mu vzeli štipendijo, izgubil je pravico bivanja v študentskem domu. Znašel se je na ulici. Takole je pripovedoval: "Domov nisem hotel; mama je bila jezna, oče pa je molčal … Preživljal sem se z raznimi deli. Na Viču sem nosil zidarjem opeko, gradili smo stanovanjski blok; pri Sadju - zelenjavi sem dneve in dneve raztovarjal, prenašal težke vreče s kamionov v skladišče; v Ihanu smo gradili prašičjo farmo. Na republiškem zavodu za statistiko sem vrtel seštevalni in odštevalni mlinček, vezal pakete, hodil po sendviče, bil sem tudi popisovalec pri ljudskem štetju v Ivančni Gorici in okoliških vaseh ... Spominjam se: bilo je poletje, huda vročina, sonce razžarjeno. Hodil sem po ulicah, in kjerkoli sem videl tablo kakega podjetja, sem potrkal na vrata in spraševal za delo. Če sem ga dobil, sem ga že naslednji teden izgubil ..." Sreča se mu je nasmehnila šele s poučevanjem na osnovni šoli v Grahovem. Učil je skoraj vse predmete. Šele selitev v Istro pa ga je eksistencialno umirila in ustvarjalno se je razmahnil. V Istro je prišel po igri naključij, pravi. "Če bi slovenska Istra imela ta hip pet dobrih pisateljev, jim ne bi zmanjkalo tem za pisanje vse do konca njihovih življenj," je dejal v nekem intervjuju.
V njegovem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze, imamo opraviti s fantastično satiričnimi prijemi, ki segajo v najgloblje predele človekove duše, pa tudi ostro analizirajo družbeno realnost.
Njegova prva knjiga satire in sanjske pripovedi Krog v krogu je izšla leta 1968. Po nekajletnem pisateljskem premoru se je v letih 1976 do 1984 posvetil pisanju scenarijev za risane filme režiserja Konija Steinbacherja. Tomšič je najprej pisal za odrasle, pozneje je začel pisati tudi za otroke in mladino. Njegovo prvo mladinsko delo Super frače je izšlo leta 1988.
Roman Šavrinke predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja. V ponatisu je izšel letos pri Beletrini prav ob avtorjevem jubileju. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana je obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in tudi soavtorica zgodbe o šavrinkah. Z romanom Grenko morje je Tomšič postavil prvi literarni spomenik aleksandrinkam, Slovenkam, ki so predvsem v obdobju med svetovnima vojnama odhajale po zaslužek v Egipt, večinoma v Aleksandrijo. Posvetil se jim je še v knjigi Južni veter - zgodbe slovenskih Egipčank.
Pisatelj je za svoje delo prejel leta 1991 nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Oštrigeca.
Pri založbi Mladinska knjiga je ob Tomšičevi 80-letnici v zbirki Kondor izšel ponatis romana Oštrigeca.