Je Prekmurka, ki je najbolj zaznamovala domačo pianistično, zlasti pa pedagoško sceno. Rojena je 5. marca 1934 v Murski Soboti. Po soboški gimnaziji je šolanje nadaljevala na glasbeni akademiji v Zagrebu. Njena profesorica je bila slavna pianistka Antonija Geiger-Eichhorn, ki je kot čudežni otrok že v otroštvu koncertirala na Dunaju, v Berlinu, Londonu.
Zdenka Novak je leta 1959 diplomirala na zagrebški glasbeni akademiji, šolanje pa je nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in ob zaključku podiplomskega študija prejela Prešernovo nagrado. Strokovno se je izpopolnjevala v Salzburgu, Kölnu in Varšavi. Pedagoško pot je začela na Glasbeni šoli v Murski Soboti, nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, do leta 1990 pa je poučevala klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bila je tudi predstojnica oddelka za klavir, orgle in harfo. Svoje znanje je prenašala na predavatelje glasbenih šol doma in v tujini, večkrat je predsedovala žirijam na republiških tekmovanjih glasbenih šol ter bila članica žirije na nekdanjih jugoslovanskih tekmovanjih. S svojimi koncerti, ki so potekali v sklopu Ljubljanskih umetnikov in društev slovenskih skladateljev, je nastopala doma in na tujem, vedno se je odzvala vsakemu povabilu na koncert v rojstnem kraju.
Med letoma 1959 in 1965 se je v Mariboru predstavila na štirih solističnih koncertih; leta 1963 je kot solistka z orkestrom Mariborske filharmonije odmevno izvedla Rapsodijo na Paganinijevo temo op. 43 Sergeja Rahmaninova s slovensko-argentinskim dirigentom Dragom M. Šijancem. Za Radio Ljubljana je posnela številne skladbe temeljnega klavirskega repertoarja, še posebej pa velja omeniti vse skladbe za klavir skladatelja in pianista Janka Ravnika, njenega mentorja. Mediateka RTV Slovenija hrani kar 138 posnetkov, od tega petinsedemdeset klavirskih. Prevladujejo slovenski skladatelji - Kozina, Srebotnjak, Škerjanc, Škerl, Simoniti, Šturm, Svetel idr.
Za svoja umetniška dela je prejela številna priznanja in pohvale. Prvo, za najboljšo pianistko, je prejela že pri štirinajstih letih. Na drugem jugoslovanskem natečaju mladih glasbenih umetnikov do 30. leta je dobila tretjo nagrado, jugoslovanska radiotelevizija ji je za izvedbo del Janka Ravnikarja podelila priznanje.
Po upokojitvi se je preselila domov v Mursko Soboto. Pred desetimi leti je prejela najvišjo občinsko nagrado za kulturne in umetniške dosežke.
Študent Zdenke Novak je bil med drugim tudi koncertni pianist, korepetitor in pedagog Vladimir Mlinarič, ki se je ob jubileju takole spominja: "Svojo bodočo profesorico klavirja sem prvič videl leta 1980, ko sem se udeležil tekmovanja v Zagrebu – takrat je bila v komisiji. Ko sem leta 1982 začel študij, sem jo tudi osebno spoznal. Drobne postave, hitrega koraka, bistrega uma je imela velikansko znanje o klavirski igri, klavirju in pianizmu nasploh. Imela je radovedne oči, vse jo je zanimalo – kako se imamo študenti, kakšne pogoje imamo za vaje, kako jemo, kako nam gre pri drugih predmetih. Pri individualnem pouku klavirja je profesor svojim študentom drugi oče/mati, psiholog, svetovalec, rama za jokanje – skoraj kot guru. Med študenti je profesorica Zdenka Novak (tovarišica profesorica, leta 1991, ko smo se iz tovarišev prelevili v gospode, je postala gospa profesor) veljala za nekakšnega zmaja – bila je zelo stroga. Seveda je morala biti dosledna, saj je študij klavirja stroga disciplina, a te strogosti nekateri študenti niso zmogli vzdržati do konca študija. Predvsem je bila tudi zelo poštena – do notnega teksta in do študentov, kolikor vem, tudi do kolegov. Od tedanjih visokošolskih učiteljev na akademiji je profesorica Novak zanesljivo prenesla največ svojega znanja tistim študentom, ki so ga bili sposobni sprejeti. Pri njenem pouku, pri 'izdelovanju' neke skladbe, sem imel občutek, da me pelje skozi tunel, ki postaja čedalje ožji; ko sem končno dosegel drugo stran, je bila tam čudovita, nikoli prej videna (slišana) zvočna pokrajina. Nekoč sem zamudil na uro, pisali smo test iz kontrapunkta, po testu sem se zaklepetal s sošolci. Ko sem stopil skozi vrata s polurno zamudo, nisem našel besed za opravičilo – počutil sem se strašno, profesorica je bila vidno jezna, vendar sva izpeljala normalno uro pouka.
V veliki večini so bile ure z njo zelo prijetne, polne humorja in dobre volje, pa tudi globokih misli o klavirju, glasbi in življenju. Njen nasvet pred nastopi je bil, naj pozabim vse, kar smo se učili, in naj zaigram muzikalno in iz svoje duše, kolikor lahko. Tako me je enostavno razbremenila in sprostila."
Jubilantki, ki še zmeraj vsak dan sede za klavir in vadi, želimo obilo življenjske in ustvarjalne energije.