"Domišljija in upanje, da si zamislimo drugačen svet, sta pomembna," pravi Alicja Rogalska. "Živimo v času, ki se zdi brezupen v mnogih pogledih. Zaradi okoljske in podnebne krize, pa tudi zaradi političnega dogajanja," našteva, kaj prispeva k občutku, da nazadujemo. "Zelo hitro lahko človek zapade depresiji. A prav tu gre za upor v vztrajanju." Diplomirana antropologinja in kulturologinja z magisterijem iz umetnosti se namerava naslednja tri leta med pripravo doktorata ukvarjati prav z imaginariji prihodnosti. Rojena je bila na Poljskem, že leta živi v Britaniji. Dela in ustvarja po celem svetu, v okviru letošnjega festivala Mesto žensk pa je zadnje mesece preživela v Sloveniji kot umetniška rezidentka po izboru kuratorskega dua osborn&møller.
Alicja Rogalska bo v okviru festivala Mesto žensk nocoj otvorila in vodila po svoji razstavi Oblike pritiska v ljubljanski galeriji Škuc. Razstava bo na ogled do 18. oktobra. V petek pa bo umetnica predstavila svoj projekt Nikogaršnje državljanke, ki je nastal v Sloveniji, ob tem pa bo z njo potekal tudi pogovor.
"Moj položaj je privilegiran. Morda izkusim nekaj neprijetnih situacij, poskuse cenzure in kritiziranje. Morda ni prijetno, a ni niti blizu neprijetnostim in nevarnostim, ki jih morajo prestati aktivisti, ki vztrajajo na terenu. Zato zgolj upam, da moje delo ne ovira, ampak morda prispeva k njihovim bojem za pravičnost." - Alicja Rogalska
Strah in krompir
Britanski otok Jersey, blizu obale Normandije, slovi kot davčna oaza, a tudi po kraljevem krompirju, ki ga gojijo. The Royals je Alicja Rogalska poimenovala svoj projekt, ki je nastal tam. Zanimale so jo zgodbe delavk in delavcev na plantažah krompirja. Povabila jih je, da skupaj iz gline oblikujejo sadež, ki ga pobirajo in od katerega so odvisna njihova življenja. Ob tem so se pogovarjali - o delu, željah, krivicah. Nastali so glineni krompirji, nastal je video zapis pričevanj in nastala je nagrada Agri-care, ki jo lahko podelijo le delavci in delavke na poljih delodajalcu, ki zagotavlja dostojne delovne pogoje. Lokalni lastniki kmetij so preprečili, da bi bil video prikazan na letnem kmetijskem sejmu. Alicja Rogalska pravi, da poskuša svoja politična prepričanja in željo po boljšem svetu skozi umetnost povezati in postaviti v isto smer z boji ljudi in njihovimi vsakodnevnimi prizadevanji. Če bi jo označili za aktivistično umetnico, vztraja, bi bilo to krivično do aktivistov in aktivistk. "Oni tvegajo – včasih tudi zapor, svoja življenja. Moj položaj je privilegiran. Morda izkusim nekaj neprijetnih situacij, poskuse cenzure in kritiziranje. Morda ni prijetno, a ni niti blizu neprijetnostim in nevarnostim, ki jih morajo prestati aktivisti, ki vztrajajo na terenu. Zato zgolj upam, da moje delo ne ovira, ampak morda prispeva k njihovim bojem za pravičnost," pojasni, da je ideal, če ljudje v umetniškemu projektu in končnemu izdelku prepoznajo nekaj, kar lahko prispeva k spremembam, za katere se borijo. Delavke in delavci na Jerseyju se še naprej povezujejo in organizirajo, da bi si izborili boljše pogoje dela. A marca nagrade vzornemu delodajalcu še vedno niso želeli podeliti.
"Seveda mi je mar, da bi se pogoji dela delavk in delavcev na poljih krompirja izboljšali. A vem, da nisem tam doma in nisem aktivistka za pravice delavcev in delavk v kmetijstvu. Ne pričakujem, da se bo svet spremenil, ker sem naredila umetniški projekt. V resnici je super nepomemben glede na ves trud in delo, ki ga opravljajo drugi," postavlja svoje delo v širši družbeni kontekst. Točko preloma pri tem projektu vidi že v tem, da je nekoga zgodba delavk in delavcev zanimala. "Delodajalci so dobili občutek, da so opazovani. Niso hoteli, da bi ljudje vedeli in izvedeli za pogoje dela na poljih njihovih farm. To je bilo dovolj, da so se stvari vsaj nekoliko izboljšale. A stvari se vedno ne obrnejo, kot si zamisliš. Če gre le za denar, potem gre le za denar. Pika. In prostora za spremembe je zelo malo," pravi, da je v tem pogledu umetnost lahko le eno od orodij v boju za večjo pravičnost, zoper neenakosti in krivice.
"Vse pretekle družbene boje ter delovanja za pravičnejši svet lahko vidimo kot znanstveno fantastiko preteklosti." - Alicja Rogalska
Ogledalo empatije
Prav zato pa ji je pomembno tudi, da je z vsemi sodelujočimi iskrena od samega začetka, da se strinjajo s končnim rezultatom umetniškega projekta ter da so za čas, ki ga namenijo sodelovanju pri njem, plačani. Na Poljskem je prosila skupino starejših ljudskih pevk in pevcev, da bi skupaj zapisali in zapeli pesem o sodobnih tegobah. Tako je nastala Broniow pesem o tem, kako se zemlje ne obdeluje več zaradi evropskih subvencij, kako ni več zadrug, ki bi ponudile podporo, vlada revščina in mladi se selijo v mesta opravljati prekarna dela. "Danes je denar, a ni jutrišnjega dne ... bolje bo, ko se spet organiziramo in začnemo zadrugo," pojejo v tradicionalne obleke oblečeni pevci in pevke.
Ta projekt in umetniške izmenjave so jo odpeljale tudi v Indonezijo. Umetnica, ki je za preživetje na začetku opravljala dela od beljenja in čiščenja do poučevanja in strežbe, pravi, da je idealno, če lahko v kraje, kjer dela svoje umetniške projekte, vstopi s čim manj predpostavkami ter na terenu spozna družbeno situacijo. Tako je v Indoneziji naletela na ulične glasbenike in tradicijo protestniških pesmi, katerih pomemben avtor in pevec je Iwan Fals, ki je bil tudi sam nekaj časa ulični glasbenik. Nato je izvedela še za njihov sindikat, ki si prizadeva, da bi se ulične glasbenike uradno prepoznalo kot delavce in jih tako policija ne bi več preganjala in nadlegovala. Začela je s projektom Služba mojega prijatelja (My friend’s job). Da ulične glasbenike ne bi izpostavila dodatnim nevarnostim, jim je kot čelade nadela kvadre iz ogledal. "S tem smo prikrili njihovo identiteto, hkrati pa je šlo za simbolno sporočilo, da ulični glasbeniki in njihove pesmi odslikavajo in odsevajo družbo, prekarnost dela in preživetja. Odsev lastnega obraza mimoidočih pa morda odpre prostor za več empatije z njimi," vztraja Alicja Rogalska, da je bila ideja preprosta.
Lokalna umeščenost projektov, pravi, je pomembna sama po sebi, a hkrati se izkaže tudi za vstopnico univerzalnemu nagovoru, ki poveže izkušnje ljudi širom sveta. Pesem Broniow je doživela izjemen odziv v Egiptu in na Japonskem, se spomni. "Projekti so umeščeni v lokalnost, a hkrati nagovarjajo vprašanja, ki so globalna. Tu gre za ta element, ki odpre različna čustva. In mislim, da lahko s tem umetnost preseže meje in lokalnosti, kar v globaliziranem svetu, v katerem živimo, morda niti ni presenetljivo," razmišlja. V Sloveniji se je odločila osredotočiti se na posledice izbrisa ob nastanku države. Sodelovala je s šestimi osebami, ki so bile leta 1992 izbrisane. "Zanimalo me je, kako bi ljudje, ki so bili izbrisani, predstavili svojo narodno nošo kot znak pripadnosti. Hkrati gre za maske – ki jim jih daje družba ali pa ki bi si jih morda želeli nadeti sami,” pojasni eno od podob. Obleka je sestavljena iz jugoslovanske in slovenske zastave, iz bodeče žice, z angelskim sijem a hkrati s hudičevimi rogovi. Delovni naslov projekta "Nikogaršnje državljanke" je zasnovan na besedah nekdanje britanske premierke Therese May: "Če se čutiš kot državljan sveta, potem si nikogaršnji državljan."
Domišljija boljšega sveta
"Družbena identiteta je zame preplet razreda, a tudi lokalnosti, državljanstva in kulture," pojasni Alicja Rogalska, da se konec koncev družbena pripadnost odrazi tudi v obleki. Uniforma ali uradna obleka povesta marsikaj. "Svoje zgodbe pa pripovedujejo tudi narodne noše in karnevalske maske, v katere so praviloma ujeti številni stereotipi," opiše tradicionalne maske, ki imajo hkrati moč, da se s tem, ko si jih nekdo nadene, na glavo postavi siceršnje družbene vloge.
