Andrej Brvar: Nekoč smo se prepoznavali v Hlapcih, nato v herojih narodnoosvobodilnega boja, zdaj pa vedno bolj v Butalcih

Dan brez oblačka. Vse se dogaja na zemlji. Nič na nebu." Pesem iz svoje desete pesniške zbirke Fusnote bi Prešernov nagrajenec Andrej Brvar lahko napisal v torek, ko je na Rotovškem trgu pred Mariborsko knjižnico govoril kot osrednji gost 23. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Pozno popoldne, ki se je počasi prevešalo v večer in kresno noč, je bilo polno takšnih poetičnih "fusnot" (pripisov pod črto): živahne melodije lastovk izpod obokov mestne hiše, blagozvočni glas Bilbi, blizu sto parov pozornih ušes in oči, začudeni, uvidevni mimoidoči in Brvarjevi verzi, misli ter iskrivi nasmeški. "Hvala bogu, da je poletje," si je tik pred pričetkom dogodka oddahnil njegov sin Klemen. Poletje, katerega ljubitelj je tudi njegov oče; poletje, ki smo ga tako dolgo čakali in dočakali s poezijo in prozo v roki.
Marsičesa lepega in hudega vajenega mojstra sta za začetek presenetila Bilbi in Gregor Stermecki, ki sta iz arhivov izbrskala in izvedla dve izmed njegovih pesmi, uglasbenih za zlata sedemdeseta leta slovenske popevke: Balado o Boštjanu in To je ta svet. "Čudim se, kje sta ju izbrskala. Še sam sem pozabil nanju," se je zarežal Brvar. In se čudil naprej, kot je zanj in njegovo poezijo značilno: "Kako lepo se besedilo še vedno uleže na glasbo. Mogoče bi morali podobno vajo ponoviti tudi zdaj, da bi dvignili nivo trenutnih pop uspešnic. Včasih so za pisanje besedil vabili pesnike, danes pa ... Lalala … šubidu … rad te mam … lalala … šubidu," je imitiral značilno obliko.
Svojo novo knjigo, katere predstavitev je bila zaradi izolacijskega obdobja prestavljena za več kot dva meseca, je opisal kot razdrobljeno in fragmentarno. "V takšnem svetu živimo, zato je takšna tudi zbirka." V njej se skozi "nenehno narcisoidno-analitično zanimanje" izmenjujejo pesnikovi uvidi v svet in življenje, najlepši intimni trenutki, čudežna znanstvena dognanja, impresivne slikarske podobe, tekoč glasbeni ritem. Prav tako pa tudi "staranje in bolezen, ki do zdaj nista neposredno našla mesta v moji poeziji," je poudaril 75-letni pesnik. Temeljni okvir zbirke je klasičen: štirje letni časi; vsebina pa vse prej kot to, saj sega od poetičnih opisov narave, vsakdanjih in zgodovinskih anekdot do filozofskih vpogledov v materijo, ki se ji avtor tako vztrajno čudi. "Moja poezija je že od nekdaj takšna, kot bi jo pisala spodleteli pesnik in pisatelj hkrati," priznava v eni od pesmi.