Matjaž Gruden
Pred kratkim sem na Facebooku zasledil zapis mojega gimnazijskega profesorja, ki se je v kontekstu razprav o tem, ali bi tudi v Sloveniji morali povečati izdatke za obrambo, pritoževal nad tem, da ljudje niso prebrali Hemingwayevega romana Zbogom orožje, češ da se ne bi oboroževali, če bi ga prebrali. Ta profesor mi je bil vedno zelo ljub, saj je v časih, ko je bilo v modi enoumje, dijake vzpodbujal h kritičnemu razmišljanju. In ker je bil glede tega uspešen, se tokrat ne morem strinjati z njim. Če že moramo zvleči Hemingwaya v to naporno debato, potem naredimo to tako, kot nas je učil. V debati, ali je treba ruski imperializem odvrniti ali vzljubiti, je pri Zbogom orožje bolj ali manj relevanten zgolj naslov. Glede vprašanja, na katero stran bi se v tej dilemi postavil Hemingway, nam več pove roman Komu zvoni, ki je postavljen v čas španske državljanske vojne. Hemingway je to vojno opazoval kot poročevalec in pisatelj, a nikoli ni skrival, na čigavi strani je. Nikoli na primer ni predlagal, naj republikanci v imenu miru odložijo orožje in se prepustijo na milost in nemilost frankistični falangi. Bil je, če lahko uporabim sodobnejši termin, frankofob in vojni hujskač. V romanu Komu zvoni je ustvaril lik mirovnika Pabla, vodje uporniške skupine, ki ne želi provocirati fašistov, ker se boji njihovih povračilnih ukrepov. Da prepreči napad na frankiste, ukrade detonatorje in jih vrže v reko. Ker kdaj pa so še detonatorji prinesli mir? Pablo se na koncu pokesa, a je že prepozno. Njegova mirovna operacija ima tragične posledice.
Ampak fikcija je fikcija, realnost pa je druga stvar. Razen za nekatere. Na primer za Spomenko Hribar, ki je nedavno v javnem pismu napisala, da Rusija nikoli nikogar ni napadla. A štekate? Ni govorila le o tej zadnji ekskurziji v Ukrajino, ampak kadarkoli v zgodovini. Nikoli. Nikogar.
Ljudje, kot je Spomenka Hribar, imajo v slovenski javnosti ugled in vpliv. Zato je takšna izjava še posebej šokantna. Ne zato, ker se ne strinjam z njo - v demokratični družbi je normalno, da imamo o pomembnih vprašanjih različna stališča -, a demokracija zahteva tudi, da ta stališča temeljijo na dejstvih, ne pa na očitnih neresnicah. Zakaj mnogi slovenski intelektualci in politiki uporabljajo diskurz, ki pogosto sovpada s tistim, kar slišimo iz Kremlja, ne vem. A dejstvo je, da s svojim vplivom pomembno oblikujejo slovensko javno mnenje glede enega od najpomembnejših vprašanj v dosedanji zgodovini slovenske države. Zakaj bi zganjali paniko in kupovali orožje, če pa Rusija še nikoli v zgodovini ni nikogar napadla?
Tokratni tekst nastaja v Ukrajini. Povabljen sem bil, da sodelujem na otvoritveni slovesnosti Evropske prestolnice mladih, za katero je bil v letošnjem letu izbran Lvov. Pogum, kreativnost in trma mladih Ukrajincev po treh letih vsiljene vojne si zaslužijo vso podporo in občudovanje. Moto Lvov 2025 je Ni lahko, ampak gremo naprej. Nisem imel srca, da bi jim omenil teze Spomenke Hribar o ruski miroljubnosti. Morda bo našla priložnost in pogum, da jim to razloži sama. V obraz.
Zgodovina je v današnjih časih samopostrežna restavracija. Izbereš, kar ti paše, če česa ni na meniju, dodaš kar sam. Slovenski mirovniki si s selektivnim zgodovinskim spominom populistično prisvajajo ekskluzivno moralno pravico do zagovarjanja miru in na tak način skušajo delegitimizirati mnenja ljudi, ki pot do miru iščejo na podlagi dejstev in v realnem svetu. Kdor ne misli kot oni, je vojni hujskač. Rusofob.
Nekateri se do tega (in drugih vprašanj) opredeljujejo tako, kot se angleški otroci igrajo otroške igrice. Simon pravi, podpiraj Ukrajino. In potem jih pol brez premisleka sledi Simonu, pol pa jih je brez premisleka proti. Samo da mi nismo Angleži. Mi smo Janezi.
V tem cirkusu seveda ne gre brez trolov, vojščakov Resnice, ki svarijo pred nesmislom oboroževanja za obrambo pred agresijo in nevarnostjo uporabe cepiva za obrambo pred boleznijo. In ob tem v mineštro radi primešajo še LGBTI, ženske in migrante. Za nekatere med njimi sicer sumim, od kod jim vnema in oporne točke, a brez dokazov ne bom trdil ničesar. Morda je KGB res pošiljal svoje agente v Slovenijo izključno zato, da bi preprodajali umetniška dela.
Potem so tu še nekateri mediji. V oddaji Marcel gostje v studiu vsak ponedeljek tekmujejo, kdo se bo bolj strinjal z voditeljem. Javno mnenje preverjamo z anketami. Ste za ali proti nakupu orožja? Ste za vojno ali mir? Klik, klik, klik. Odgovori na tako zastavljena vprašanja so znani vnaprej, njihova verodostojnost glede izzivov, s katerimi se soočamo, pa je vprašljiva, očitno tudi po mnenju anketirancev samih. V zadnjem Eurobarometru smo Slovenci najbolj množično med vsemi zahtevali, naj Evropa bolje poskrbi za našo varnost. Ziher je ziher.
V tej zmedi se vlada ne znajde najbolje in včasih se zdi, da jo le še povečuje. Investicije v obrambo bomo povečali oziroma jih ne bomo oziroma bomo, samo ne vemo za koliko ali do kdaj, v vsakem primeru pa se ne sekirajte, ker bomo izvedli foro in v Bruslju obljubili eno, doma pa denar porabili drugače. S takšnim obnašanjem si vlada dela slabo uslugo tako pri naših evropskih partnerjih kot pri slovenskih volivcih. Pri prvih si zmanjšuje verodostojnost, pri drugih ustvarja dvom v upravičenost povečevanja obrambnega proračuna. Na koncu bo imela na skupne odločitve manj vpliva, njihovo uresničevanje pa ji zna pri volivcih povzročiti precej politične škode.
Ponovno nam je uspelo glede tako pomembnih vprašanj narediti godljo. Ni težava v tem, da se ne strinjamo, saj vendar živimo v demokraciji, problem je v tem, da se nismo zmožni pogovarjati kot odrasli ljudje, z odgovornostjo in na podlagi dejstev. Namesto da bi se soočali z argumenti, se obkladamo z nalepkami in ideološkimi parolami. Skrajni čas je, da se spravimo v red, organiziramo resno javno razpravo, v kateri ne bo prostora za trole in neresnice, in se potrudimo doseči čim širši konsenz, kako naprej. Pomembno je, da si zagotovimo vpliv v sooblikovanju skupnih evropskih stališč. Resda smo majhni, a to ne pomeni, da se moramo sami delati še manjše. Če bo prišlo do večjih evropskih investicij v obrambo, je pomembno, na kakšen način bomo prišli do tega cilja in kakšne bodo posledice za socialne, ekonomske, razvojne in okoljske politike, od katerih je evropska varnost odvisna najmanj toliko kot od dronov in tankov. Glede tega ima Slovenija legitimne interese, njeni državljani pa legitimna pričakovanja. Pomembno je, da se ta stališča in pričakovanja upoštevajo v bodoči evropski obrambni politiki. Da bi to dosegli, nas morajo evropski partnerji jemati resno. Da bi to dosegli, moramo najprej resno jemati sami sebe. Zaenkrat nam to ne gre najbolje od rok.
