Še ne tako davno so nekateri plesni teoretiki napovedovali, da je baletna umetnost preživeta, da sodi med muzejske umetnosti in da s svojimi predstavami ne more zadovoljiti sedanjega občinstva. K sreči se napovedi niso uresničile. Hibridizacijo baletne klasike beležimo že od začetka dvajsetega stoletja in današnji čas ponuja njene nove preobrazbe s pridihom sodobnosti. Tudi baletno šolanje se razvija v koraku s časom, zato ne preseneča, da se koncepti letnih produkcij v baletnih šolah spreminjajo, iščejo se drugačni načini prikazovanja učne snovi, s katerimi šole želijo, da se učenci in dijaki preizkušajo v različnih vlogah in da z zanimivo vsebino pritegnejo gledalce in potencialne nove učence.
Letošnja produkcija Konservatorija za glasbo in balet z naslovom Svečan baletni večer, ki je bila izvedena 22. in 23. aprila v Veliki dvorani SNG Maribor, je prav tako sledila sodobnim tokovom baletne umetnosti. Svečan večer je bil, sicer z enoletno zamudo, posvečen 40. obletnici ustanovitve srednje stopnje baletne šole pri takratni Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor. V spremnem besedilu gledališke knjižice je ravnateljica Helena Meško poudarila izjemen pomen baletnega izobraževanja v Mariboru, saj se dolgoletna prizadevanja vodstva šole in baletnih pedagogov kažejo v kvaliteti diplomantov, ki sodijo v rang diplomantov priznanih šol v širšem evropskem prostoru.
Koncept letošnje predstave je nastal v sodelovanju vodje baletnega oddelka Helene Valerije Krieger, baletnih pedagogov in korepetitorjev. Znanje učencev in dijakov so prelevili v plese s pridihom preteklih obdobij, koreografijo drugega dela večera pa so zaupali danski koreografinji mednarodnega slovesa Karini Elver.
Tisto, kar je odlikovalo prvi del predstave, je bila klasična glasba od renesanse do romantike, estetsko lepo stilizirani kostumi, ki so ustrezali zgodovinski dobi nastanka glasbe, in izredno domiselne projekcije (Manca Raušl Kodrič, Jure Vočanec), ki so ilustrirale odrsko dogajanje. Gibalne strukture z elementi starinskih plesov in baletnih korakov so zaživele v nastopih mladih plesalcev, ki so z velikim zanosom in mladostno energijo pokazali gledalcem, kaj vse zmorejo. Koreografije so večinoma temeljile na prostorskih oblikah in odnosih med plesalci na račun klasičnih baletnih korakov in gibov, kar je značilno za starinske plese. V koreografijah Blanke Polič so izstopali nastopi učencev tretjega in šestega razreda. Obe koreografiji sta bili v hitrem tempu in posledično zelo zahtevni. Kljub temu so učenci ustvarili lepe vizualne arabeske, ki so se zelo harmonično ujemale z Mozartovo in Bachovo glasbo. Med koreografijami Martine Svetine omenimo ples na Boccherinijevo glasbo. Nastop baročnih dam baletne pripravnice je pričaral vzdušje takratne dobe, edini mladi kavalir pa se je hrabro spoprijel z izzivi plesa in suvereno vodil svoje plesalke. Tjaša Stergulec, ki vodi dislocirani oddelek v Lenartu, je korektno predstavila svoje učence, žal pa je bilo zaradi manjšega obsega vadbenih ur na teden kot na Konservatoriju v Mariboru zaznati nekoliko skromnejši nivo znanja. Z Verdijevo glasbo v koreografiji Helene Valerije Krieger se je končal prvi del produkcije, ko so na odru skupaj zaplesali učenci 1., 2. in 5. razreda. V dinamični koreografiji s številnimi formacijami so mlajši enakovredno sledili starejšim in skupaj ustvarili slikovito podobo obdobja polke.
V drugem delu so se dijaki in učenci predstavili z znano pravljico Hansa Christiana Andersena Palčica. Koreografinja Karina Elver je dramaturško smiselno povezala različne prizore v pravljici, baletno koreografijo pa popestrila z domiselnimi koreografskimi sklopi, ki so v predstavo vnesli živahnost in ohranjali gledalčevo pozornost. Pri izboru glasbe se je Karina Elver odločila za več skladateljev iz različnih glasbenih področij in obdobij. S pedagoškega vidika glasbeni kolaž ni dosegel izobraževalnega momenta, saj je potrebno glasbena dela najprej spoznati v sklopu originalnega skladateljevega namena in šele takrat pristopiti k različnim vsebinskim in plesnim interpretacijam. Baletni učitelji in asistenti predstave, Nikolai Chilnikov, Galina Dmitrieva, Helena Valeria Krieger, Blanka Polič in Martina Svetina, so s svojim pedagoškim in plesnim znanjem veliko pripomogli, da so plesalci ustvarili predstavo, ki bi jo lahko uvrstili v gledališki abonma, in mariborski mladini pričarali lepoto gledališko-plesne umetnosti. Izrazito umetniško sporočilo so na gledalce prenesli Klara Strmčnik in Manca Strmčnik v vlogi Palčice, Aleksandar Trenevski v vlogah majskega hrošča in ptiča ter učiteljica baleta Blanka Polič, ki je v vlogi čarovnice prepričljivo pokazala, da baletni pedagogi niso samo učitelji, ampak tudi umetniki. Izkušnje, ki so jih učenci in dijaki pridobili tudi ob sodelovanju v predstavah, ki so na repertoarju Opere in baleta mariborskega Slovenskega narodnega gledališča, so veliko pripomogle, da so bili v nastopih spontani, igralsko prepričljivi ter tehnično na nivoju, ki se od njih pričakuje. Ob takih rezultatih je odveč strah, da bo balet odrinjen na rob plesnih dogajanj.
V Sloveniji je veliko zanimanja za balet, veliko talentov, veliko dobrih učiteljev, treba je samo nadaljevati delo, ki so ga že pred štiridesetimi leti zastavili baletni entuziasti
Morda bi bilo vredno razmisliti, da bi se z odpravo razkoraka med osnovnim in zahtevnejšim in obsežnejšim programom baletnim šolam omogočilo enakovredno baletno šolanje vseh učencev, kar bi dodatno doprineslo k ohranjanju baletne umetnosti. V Sloveniji je veliko zanimanja za balet, veliko talentov, veliko dobrih učiteljev, treba je samo nadaljevati delo, ki so ga pred več kot štiridesetimi leti zastavili baletni entuziasti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
