Boj med umetniško vizijo in Excelovo tabelo

Množično obiskan Mali oder je bil včeraj, ko je bil festivalski dan namenjen gledališkim ustvarjalcem, prizorišče okrogle mize ZDUS (Združenja dramskih umetnikov Slovenije), ki mu predseduje lanska dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček. Z dogodkom, ki so ga naslovili Kje smo in kam gremo, se v cehovskem združenju odzivajo na ideje o spremembi kulturnega modela, ki že precej časa lebdijo v zraku. V ospredju je zamisel o razformiranju stalnih gledaliških ansamblov kot o magični rešitvi za celotno uprizoritveno sceno.
Moderatorka omizja je bila Katarina Stegnar, članica Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Med sodelujočimi so bili: Iva Babić, igralka, članica SNG Drame Ljubljana; Marko Bratuš, vršilec dolžnosti umetniškega vodje SNG Nova Gorica; Neda Rusjan Bric, igralka, članica ansambla SMG, režiserka z izkušnjami z vodenjem gledališča, podpredsednica Društva slovenskih gledaliških režiserjev; Nejc Cijan Garlatti, igralec, predstavnik mlajše generacije, samozaposlen; Uroš Korenčan, predsednik sveta gledaliških direktorjev, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana; Jure Novak, režiser, avtor, podpredsednik Društva slovenskih gledaliških režiserjev, samozaposlen; Marko Simčič, dolgoletni predstavnik ZDUS v FIA (Mednarodna zveza igralcev).

Potreba po reformaciji

Že dolgo med ustvarjalci in strokovnjaki (govorimo o vsega 250 ljudeh, ki so zaposleni v ansamblih, še več kot sto jih je na svobodi) tli potreba po reformaciji. V kakšni smeri bo ta reforma šla, ali iščemo boljšo produktivnost v smislu kapitala, trga? Ali iščemo načine, kako bi lahko ustvarili dobro umetnost? To so vprašanja, ki se pojavljajo med drugim.
Kakšno gledališče si želimo, če denar ne bi bil problem, pa je bilo izhodiščno vprašanje moderatorke Stegnarjeve. "Manjka sredstev za rehabilitacijo nevladnega sektorja, za pretočnost umetniških ansamblov, injekcije v infrastrukturo, da bodo gledališča še stala, ko nas več ne bo," pravi Uroš Korenčan. "Ni nujno, da vse postavljamo radikalno in da polariziramo vladni in nevladni sektor. Pogoje izboljšujemo za kompletno sceno."

Vse podrejeno umetnini

Vse, kar sodeluje pri ustvarjanju predstave, bi moralo biti podrejeno umetnini, pa meni Iva Babić. "Da bi si lahko vzeli toliko časa, kolikor ga potrebujemo, da bi ljudje bili plačani tako, da bi lahko normalno živeli. Ne gre za velike denarje in nesmiselno je upravičevati svoj obstoj z nekimi tabelami, ki jih moramo izpolniti, zadovoljiti ministrstvo. Naše osnovno vodilo bi moralo biti zadovoljiti umetniško potrebo po izražanju in da sta proces in denar podrejena temu," pravi Babićeva. "To, kar se je zgodilo neodvisni sceni, ni bilo deležno cehovske solidarnosti. Zdaj se to prenaša v institucije. Naši gostje so sramotno nizko plačani, mnoge stroke se ne morejo razvijati, ni več denarja za scenografije in kostumografije. Tudi novi zaposlitveni modeli s polovičkami plač so nevzdržni. Če nismo rekli ne, ko se je to dogajalo neodvisni sceni, je skrajni čas za naš glas in podporo zdaj," pravi Babićeva.
Nejc Cijan Garlatti ni več igralec na svobodi, zaposlen je v Novi Gorici. Po akademiji je zastrašujoče, pravi, moral bi imeti varnost, da se sam odločiš, kaj boš delal, kaj zavrnil. A ta opcija je redka. Znotraj institucij si želi večjo vpletenost ansambla pri odločitvah glede tekstov, ki se bodo izvajali, več avtorskih projektov, večjo vpletenost igralcev v procesu izbire materiala. Ogromna siva cona je, ker se pogosto zgodi, da pride na mizo material, s katerim neka ekipa nima stika, zato ne pride do organske rasti v procesu. Na alternativni sceni se to dogaja, ker je veliko več dogovarjanja med izvajalci in režiserjem, več je tudi časa za študij predstav. Želi si, da bi ZDUS kot krovna stanovska organizacija poskrbel za vse težave mladih in upokojenih igralcev, za prehajanje iz teatrov, za varnost, pretočnost.

Dve kulturi v državi

Problem je v nemobilnosti in nepretočnosti današnjega teatra, pravi Stegnarjeva. Na neodvisni sceni so se zadnjih dvajset let formirali vzorci produkcije, ki niso avtoritativni, temveč so skupinski v produkciji in načinu ustvarjanja in bi lahko bili pilotski za druge strukture. Obstajajo torej drugačni tipi produkcije, ki pa ne pridejo do javnosti.
Urošu Korenčanu ni blizu ideja, da bi model gradili na novo, iz ničle, ker imamo veliko tega v teatru, na kar smo lahko ponosni. Velika potreba po injekciji je v skrbi za postprodukcijo oziroma distribucijo po vsej domovini. Dobivamo dve kulturi v tej državi, Slovenijo dveh hitrosti. Če pogledamo medije, prime time, kulturno ponudbo, je čedalje večji razkorak med tako imenovano periferijo in centrom, ki pa bi se ga dalo preseči, če bi omogočali dostopnost kakovostne gledališke produkcije. Da ne bo nekdo prikrajšan samo zato, ker je rojen 30 kilometrov iz Ljubljane.
Ni treba vsega razsuti, pravi Jure Novak, ta strah je sicer vseprisoten. Na ministrstvu se skozi čas dogajajo stvari, ki gredo dosledno na slabše. V tem krču, v katerem samo branimo to, kar imamo, v resnici to, kar imamo, izgubljamo. Zadnjih petnajst let so se v teater zelo nereflektirano, zelo podmuklo in pod mizo vpletli zelo kapitalistični principi, mit o vsesposobnem, vseodrešujočem menedžerju. Ukinili smo dvojno vodstvo teatrov, ko sta bili finančna in umetniška plat enakopravni. V hišah, kjer so umetniki na vrhu, bijejo v glavah boj med umetniško vizijo in Excelovo tabelo. V takem primeru Excelova tabela zmaga. Nič ne poskusimo, da ne bi izgubili še tega, kar imamo. Na vsaki od debat o novih modelih se zgodi krč, češ, hočejo nam vse podreti, vse vzeti.
V svetu že poznajo rešitve za prekariat. V skandinavskih državah imajo solidarnostni sistem v plesni dejavnosti, celo v ZDA ga imajo. Poskrbijo za to, da se plesalec, ko ne more več plesati, prekvalificira. V drugem poklicu so po navadi zelo uspešni, je dejal Simčič.
Kako vpeljati produkcijske protokole v institucije, javne zavode, kako narediti pretočne ansamble, kako poskrbeti za samozaposlene, ustvariti zanje socialno vato, kamor padeš na mehko v trenutku, ko nisi angažiran, se je še vprašal Korenčan, prepričan, da je treba rehabilitirati za nazaj nevladni sektor, reševati samozaposlene. Stegnarjeva ni prepričana, da je v dvomilijonskem prostoru sploh vzdržno, da nacionalna gledališča razpustijo ansamble in bi umetniški vodje, režiserji izbirali ljudi. Modelov, ki bi jih lahko kopirali, ni.