Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Raziskovalna postaja Maribor, ki jo vodi dr. Mateja Ratej, je zasnoval projekt Izzivalci meja – osebnosti slovenskega gledališča, ki so v svojem času in prostoru prestopale ustaljene predstave o gledališču. Dogodek in monografija, ki bo izšla prihodnjo pomlad, sta vsebinsko tesno vezana na delo Novega Slovenskega biografskega leksikona, ki ga izdaja ZRC SAZU. Prva predstavitev je bila na Festivalu Borštnikovo srečanje pretekli petek na celodnevnem simpoziju. Teatrologi, kritiki, novinarji, literati, dramaturgi so raziskali in predstavili štirinajst gledaliških osebnosti, ki so s svojim opusom zaznamovali slovenski teater in ga nekateri še zmeraj zaznamujejo. Ratejeva je kot odgovorna za projekt poudarila: "Znotraj uveljavljenih znanstvenih pristopov v humanistiki nas zanimajo pogledi z različnih izobrazbenih, poklicnih, osebnih pozicij, ne zgolj strokovni, kritiški pogledi, pogledi teatrologov. Harmonično razmerje med objektivnim in subjektivnim pristopom je ključ do kar najbolj prepričljivih obravnav biografskih študij. Zbrani v znanstveni monografiji v časovni perspektivi bodo pomenili dragocen prispevek k proučevanju gledaliških osebnosti in bodo prvovrsten vir za proučevanje mentalitet."
Za pokušino objavljamo nekaj izzivalcev meja, med katerimi sicer pogrešamo Frana Žižka, resničnega izzivalca meja in avantgardista v teatru. Ob objavljenih so sodelovali še Silva Bandelj (Zofija Borštnik), Saša Pavček (Jernej Šugman), Amelia Kraigher (Dušan Jovanovič), Neža Zajc (Dane Zajc), Jernej Novak (Rudi Kosmač) in Mojca Kreft (Jože Babič).
Tomaž Pandur - genialni, nerazumljeni
Režiserja Tomaža Pandurja je raziskal dr. Blaž Lukan. Nekaj ustvarjalnih obdobij je začrtal: od začetkov v Tespisovem vozu v Mariboru preko režije Šeherezade v SMG, ravnateljstva Drame v Mariboru in artikulacije sodobnih umetniško-vodstvenih izhodišč, režije Goethejevega Fausta kot inavguracije njegovega "mariborskega obdobja", režije v Mariboru po Faustu do odstopa z ravnateljskega mesta ter zaključka mariborskega obdobja (1996). Sledila so leta molka in vrnitev na evropsko gledališko prizorišče z dvema režijama v hamburškem Thalia Theatru. Začasno Pandurjevo vrnitev v slovenski gledališki prostor sta predstavljali uprizoritvi Hazarskega slovarja in Sto minut, med leti 2005–2014 pa je režiral izmenično v Španiji in na Hrvaškem, pa tudi v Nemčiji in Grčiji. Poskus njegove ponovne institucionalizacije v Sloveniji sta pomenili imenovanje za programskega vodjo EPK 2012 in zamisel o gradnji sodobnega kulturnega centra Maks. Načrti so ostali nerealizirani, v domači prostor pa se je ponovno vrnil leta 2015 in 16 z režijo Riharda III.+II. ter Fausta v SNG Drami Ljubljana. Je zgled slovenskega režiserja, ki se je najbolj uveljavil v tujini. Največ zaslug za to je imel njegov nesporni gledališki talent, delno pa konstelacija okoliščin: uveljavitev postmoderne režije in naklonjenost političnih in upravnih struktur njegovemu konceptu vodenja gledališča, sposobnost angažiranja sodelavcev v celostnem, ne le profesionalnem smislu, smisel za umetniško vodenje projektov, čeprav je pri tem vsaj dvakrat prišel v spor z realnimi finančnimi in organizacijskimi okoliščinami, dar za komuniciranje s političnimi, vodstvenimi strukturami ali mediji. Ustvaril je znano podobo nerazumljenega umetnika, genialnega posameznika, ki si mora poiskati zatočišče na tujem, prav tujina pa postane novi vir njegove umetnosti, ki jo dvigne na raven domala mističnega razodetja.
Danka na slovenskih odrih
Igralko Jette Ostan Vejrup je predstavila Tea Rogelj. V Gørdingu na Danskem rojena Jette izhaja iz mednarodne gledališke šole Jacquesa Lecoqa v Parizu. Tam je spoznala moža, igralca Borisa Ostana. Po vrnitvi iz Pariza je na Danskem poučevala gib in improvizacijo, režirala in igrala, se skupaj z možem pridružila londonski igralski skupini Theatre de Complicité. Leta 1989 je prvič kot igralka delala v Sloveniji, v mini drami Železniške informacije v EG Glej. Avtorska ekipa je zanjo prejela Borštnikovo diplomo. Od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Najprej je interpretirala vloge, v katerih ni veliko govorila, sčasoma pa dobivala tudi takšne z več besedila. V letih 1994–97 je igrala Gudrun, Danko, ki se uči slovenščino, v priljubljeni TV seriji Teater Paradižnik. Med avtorskimi projekti so med drugim Palčica (Lutkovno gledališče v Ljubljani) in Grdi raček (Cankarjev dom v Ljubljani in Bunker). 2004. se je zaposlila v MGL. Pravkar je prejela že drugo Dnevnikovo nagrado za igro.
Jernej Lorenci - resničnost človeških zmot
Gledališko osebnost režiserja in pedagoga Jerneja Lorencija (1973) je raziskal Primož Jesenko. Temeljno ga je zaznamoval Dramski studio Vilija Ravnjaka in ustvarjalno silovito gledališko obdobje v prvi polovici devetdesetih let. Po končani Prvi gimnaziji v Mariboru je študiral režijo na AGRFT. Od leta 1996 režira na institucionalnih in zunajinstitucionalnih odrih v Sloveniji, občasno v Srbiji, na Hrvaškem, v BiH. V SNG Drama Ljubljana je vstopil s presežno režijo Razmadežne (2001), prvo uprizoritvijo Sarah Kane v Sloveniji. Inventivni avtorski projekti in predstave v zgodnji fazi ustvarjanja (2001–05), ko je odmik od teksta dajal večji poudarek vizualnemu, so še utrdili Lorencija kot režiserja z nekonvencionalno, visoko premišljeno, bogato asociativno poetiko. Med izrazite predstave sodijo: Koža (2003), minimalizem, teatralnost in suspenz sta se porajala iz nasprotja med skritim in očitnim; Črimekundan ali Brezmadežni (2007), ki je presegala zgodbo v klasičnem pomenu besede, njeno vrtanje v izvore civilizacije pa sprožilo nerazumevanje kritike; Oresteja (2009), do antispektakelske Biblije, prvi poskus (2016). Aktualno jedro Lorencijevega gledališča namesto metode spreminjanja človeka in sveta zasleduje resničnost človeških zmot, iluzij, ki jih ne razreši nobena zgodovinska izkušnja. To drugo "mitopoetsko" obdobje je silovito demonstriral v Visoški kroniki (letos jo bomo videli na FBS) Po številu nagrad domače stroke dosegajo Lorencija le redki ustvarjalci. Lani je kot prvi Slovenec prejel prestižno Premio Europa per il teatro.
Dragan Živadinov - 2045. samomor v vesolju
Dr. Bojan Anđelković je predstavil Živadinova kot ustanovitelja Gledališča Sester Scipion Nasice, Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot in Kozmokinetičnega kabineta Noordung (1990–1995–2045). Bil je tudi soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst ter soustanovitelj in direktor zavoda Center za raziskave scenskih umetnosti DELAK. Je idejni konstruktor stilnih formacij retrogardizma in telekozmizma ter Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij.1980–84 je na AGRFT študiral gledališko režijo, a nikoli diplomiral. Po dveh zavrnitvah zasnutkov diplomskih predstav je radikalno izstopil z enim svojih prvih manifestov Pismo lažnim učiteljem. 1983. je skupaj z dramaturginjo Edo Čufer in scenografom Miranom Mohorjem ustanovil Gledališče sester Scipion Nasice z vnaprej določenim štiriletnim trajanjem. Leta 1984 so GSSN, Laibach in Irwin ustanovili umetniško gibanje NSK. Po t. i. "samouničenju" GSSN je leta 1987 ustanovil Kozmokinetično gledaliišče Rdeči pilot, ki ga je v začetku 90. let transformiral v Kozmokinetični kabinet Noordung. 20. aprila leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v petdesetletni gledališki projektil Noordung::1995–2045, s premiero predstave Naseljena skulptura 1:1, zasnovano na konceptu petih ponovitev, ki se bodo odigrale vsakih deset let - od 2005 do 2045. Koncept vključuje proces zamenjave teles igralcev, ki bodo medtem že umrli, z daljinsko vodenimi tehnološkimi substituti, ki jih bo Živadinov v končni fazi namestil v vesolje na geostacionarno orbito kot štirinajst komunikacijskih umetniških satelitov. 2. maja 2045 bo naredil samomor v vesolju.
Marko Mandić - stroj za proizvodnjo emocij
Igralca, najmlajšega med izzivalci, je raziskal Peter Rak. Med študijem na AGRFT se je eno leto izpopolnjeval na Lee Strasberg Theatre Institute v New Yorku in v HB Studiu. V treh desetletjih je v ljubljanski Drami izoblikoval veliko večino od skupaj 82 vlog, kljub izjemni zasedenosti v matični gledališki hiši pa je sodeloval tudi v številnih projektih drugih (ne)institucionalnih gledališč, samostojnih performansih in v dveh ducatih filmov in TV nadaljevank. Zanj je značilna neizmerna eruptivna energija, ki se ne manifestira samo v bolj radikalno zastavljenih, pogosto mejnih odrskih pozicijah, temveč neredko izbruhne tudi pri bolj subtilnih, celo elegičnih interpretacijah likov. Kako električen zna biti Mandić, dokazuje predvsem njegova trilogija solo performansov Ekstrakt Mandić, Viva Mandić in Mandićstroj, ki je bila realizirana v sodelovanju s kolektivom Via Negativa. V njem raziskuje vlogo igralca kot "stroja za proizvodnjo emocij" in kot medija identifikacije, kot telesa fascinacije. Od 2011. je projekt še zmeraj živ. Z leti ne izgublja kondicije, kar dokazuje letošnji projekt Skupaj(v tekmovalnem programu FBS), kjer v tandemu s plesalko in koreografinjo Lejo Jurišić izvede šest ur trajajoči performans.
Meta Hočevar - ambient, atmosfera, prostor
Ustvarjalno pot Mete Hočevar od diplomirane inženirke arhitekture do prve dame scenografije in režiserke, je predstavila Melita Forstnerič Hajnšek. Hočevarjeva, dobitnica številnih najprestižnejših nagrad, številnih Borštnikovih, Sterijevih, velike Prešernove idr., je dosegla enega najbolj zavidljivih individualnih uspehov slovenskega gledališkega ustvarjalca na tujih odrih: trikrat med leti 1993 in 1997 je bila vabljena režiserka na Dunajskih slavnostnih tednih. Njena pot je bila razgibana, samosvoja in premišljena. Rojena Ljubljančanka je po gimnaziji vpisala študij arhitekture, v gledališče je vstopila kot scenografka leta 1972 na povabilo režiserja Dušana Jovanovića v predstavi Rudija Šeliga Kdor skak, tisti hlap. Njeni t. i. "prostori igre" so v scenografskem in režijskem kontekstu spremenili slovensko, jugoslovansko in evropsko gledališče zadnjih treh desetletij. Kot samostojna avtorica ali v sodelovanju z režiserji, reformatorji gledališča, Dušanom Jovanovićem, Miletom Korunom, Slobodanom Unkovskim, Janezom Pipanom, Eduardom Milerjem, Matejo Koležnik je reformirala sodobno gledališče in premikala meje nekdanjih uprizoritvenih vzorcev. Kot scenografka in režiserka se je predstavila tudi v ZDA, Angliji, Rusiji, Avstriji, Nemčiji, Grčiji in po odrih nekdanje Jugoslavije. Njene prve režije segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Atmosfera, ambient in prostor so trije imperativi v delu Mete Hočevar. Na vseh slovenskih odrih je delala in silovito prelomila s tradicijo. Bila je profesorica na AGRFT, prva dekanja in tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada.
Od vojaka do prvaka
Mariborskega igralca Arnolda Tovornika je predstavil Tone Partljič. Po gimnaziji je obiskoval vojaško akademijo, intendantsko šolo v Beogradu in jo končal leta 1938. Bil je intendantski podporočnik v Melju, ob okupaciji pa so ga Nemci zajeli kot jugoslovanskega vojaka na Bizeljskem. Sledilo je leto nemškega taborišča v Wartburgu in Nürnbergu. V začetku leta 1942 je bil izpuščen. Služboval je kot intendant v mariborski bolnišnici, sodeloval z NOB. Po vojni je delal na komandi mesta Maribora in skrbel za oskrbo, nazadnje pa na Poveljstvu vojnega področja v Slovenski Bistrici. Leta 1947 ga je Fran Žižek povabil v mariborsko gledališče. Pozornost je vzbudil s komičnimi liki, kmalu tudi z resnimi karakternimi vlogami. Kot ljudski lik Štef Purgaj je deloval tudi na radiu v Feljtonu. Igral je v filmih in TV igrah. Leta 1972 je prejel Borštnikov prstan.
Duša Počkaj - talent, francoski šarm
V življenje in delo igralke, ki sodi v vrh slovenskega igralstva, se je poglobila Darka Zvonar Predan. Čeprav njen začetek ob vpisu na ljubljansko igralsko akademijo po drugi svetovni vojni ni bil spodbuden, se je kasneje uveljavila kot vodilna karakterna igralka svojega časa. Po končani akademiji je v sezoni 1950/51 dobila mesto v ljubljanski Drami. Kmalu je pokazala, da ji karakterne vloge ležijo bolj kot vloge čistih naivk. S talentom, francoskim šarmom in z globokim, rahlo hripavim glasom je prinesla v ljubljansko Dramo, ujeto med romantizirano slavno preteklost in novi jugoslovanski realizem, nov veter. Bila je predstavnica mlade generacije, ki je v ljubljanski Drami izoblikovala nov estetski stil igre. Takoj je opozorila nase tudi s svojo ekspresivno navzočnostjo in z ostrimi tipološkimi izrisi, ki so napovedovali izrazito oblikovalko karakternih vlog. Čeprav je kasneje obveljala za neponovljivo interpretinjo vlog v ameriški absurdni dramatiki, je njena ustvarjalnost zorela ob visoki kulturi francoske umetnosti. Vrh kariere je dosegla v delih sodobne ameriške dramatike, predvsem v drami absurda; šestdeseta leta 20. stoletja so bila čas njenih veličastnih vlog v slogu grotesknega neorealizma. Zlata doba igralke je sovpadala z obdobjem, ko je Dramo vodil Bojan Štih (1961–1969). V Drami je ostala vso svojo gledališko kariero, ustvarila več kot sto vlog, tudi skoraj dvesto vlog v radijskih dramah, igrala je še na televiziji in v filmu. Vloga Maruše v filmu Ples v dežju Boštjana Hladnika ji je prinesla vrsto nagrad in prepoznavnost po vsej Jugoslaviji.
