Darka Zvonar Predan
Trsta brez dveh velikih slovenskih pisateljskih imen, 105-letnega Borisa Pahorja in enajst let mlajšega Alojza Rebule, si ne znam zamišljati. Drugi se mi je še lani odzval na rojstnodnevno voščilo z zahvalo "za to pozornost človeku, ki mu težko voščite še kdaj dosti zdravja, ker je invalid in zadnje mesece oslepel; vendar kljub temu sprejemam življenje in verjamem v njegov globoki smisel". Zdaj se je ta odlični poznavalec antike, profesor latinščine in stare grščine, mož humanistične literarne drže in bojevite, razmišljajoče pripadnosti krščanstvu poslovil od zemeljskega življenja. Sodobnikom in zanamcem je zapustil občudovanja vreden literarni opus, za katerega je prejel, čeprav mu do posvetnih časti ni bilo prav veliko, vrsto nagrad, tudi Prešernovo, s hvaležnostjo se ga spominjajo tudi generacije tržaških dijakov. Povezan je tudi z Mariborom: profesor Jože Košar je bil njegov prvi založnik.
Rasel je, otrok fašizma, ki je zaznamoval njegovo mladost, v Šempolaju na tržaškem Krasu, z italijanščino v šoli in s slovenščino doma. V Ljubljani je študiral klasično filologijo, obetala se mu je univerzitetna kariera, potem so ga s fakultete poslali v Trst. Razumel je, da je bilo njegovo ime politično črtano, tega ni nikoli obžaloval. Rad je učil na tržaških višjih srednjih šolah s slovenskim učnim programom in to predmete, ki so jih v Sloveniji ukinjali in na koncu ukinili. Že med študijem je spoznal Zoro Tavčar, Štajerko iz Loke pri Zidanem Mostu, zbližala ju je prav literatura. Usojena jima je bila dolga, ustvarjalno bogata skupna pot, prehodila sta jo, oba profesorja, oba pisatelja, starša treh prav tako ustvarjalnih hčera, Alenke, Tanje in zdaj že pokojne Marjanke, ne le drug ob drugem, ampak drug z drugim. Na koncu je žena, Rebulova prva bralka, lektorica, svetovalka, možu posodila tudi svoje oči. Vid mu je namreč (o)pešal, ustvarjalni genij pa ne, tako je zdaj narekoval besedila.
Dolgo sta živela med Opčinami nad Trstom, kjer sta si ustvarila dom, in Zorino rodno štajersko Loko, na koncu sta se odločila za slednjo, ki je bila Kraševcu Rebuli, ljubitelju zelenih gozdov, vedno veliko ljubša od asfaltnega Trsta, tega velikega požiralnika slovenskega življa, čeprav je pol svojih romanov umestil prav vanj. Nanj je vezal črnoglede napovedi v zvezi s slovensko prihodnostjo, povezane z našo, kot je rekel, biološko jalovostjo: "Če ni Slovencev, tudi slovenska kultura nima kaj početi."
Slovenstvu je bil zvest skoz in skoz, samo v tem se z Borisom Pahorjem, nekoč, ob Kocbekovem pričevanju o po vojni pomorjenih domobrancih, objavljenem v reviji Zaliv, tesnim zaveznikom, nista razšla. Ob poučevanju in potem je bil sodelavec raznih revij in časopisov, znamenitih srečanj v Dragi, slovenskega radia v Trstu ... Katoliško vero, ki ga je rešila pred depresijami, potem ko je neki neetični zdravnik ženi napovedal, da ne bo nikoli zdrav, je našel v zrelih letih. Ko je pisal svojo mojstrovino V Sibilinem vetru, ki je izšla, postavljena v davni zgodovinski čas rimskih vojn, leta 1968, in velja za najvišji dosežek njegovega opusa, jo je že bil našel, drugače kot junak tega romana Nemezian, ki je bolj agnostik, ki išče. Zgodovina, daljna, antična, in novejša, francoska revolucija, fašistično nasilje, komunizem, udbaštvo, kominform, trpljenje primorskih duhovnikov …, vseh teh tem se je loteval v svojih romanih s prepoznavnim, realističnim, filozofsko navdahnjenim slogom. V zadnjem objavljenem, Korintskem stebru, pa je izvirno načel vprašanje slovenskih krščanskih socialistov med drugo svetovno vojno. "Doživljam samo molčanje," mi je v zvezi z njim sporočil to pomlad.
Pisal je tudi drame, eseje, dnevnike, premišljeval o raznih vprašanjih od narodnostnih prek nravstvenih do političnih. Čeprav je bila kultura zanj veličastna, žlahtna reč, je polemiziral s Cankarjevim prepričanjem, da nas bo prav ona rešila: "Ne bo rešila ničesar, koliko barab je visoko kulturnih. Če že kaj, nas lahko rešuje le etika, občutek za dobro in zlo v človeku." Po tem načelu je tudi živel. Tako rekoč do zadnjega je objavljal svoj Credo, znamenite, močno odmevne zapise v katoliškem tedniku Družina. Zadnjega je naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt.
