Mednarodni plesni komite, ki deluje pod okriljem Mednarodnega gledališkega inštituta ITI Unesco, je leta 1982 ustanovil mednarodni dan plesa. Praznujemo ga 29. aprila, na rojstni dan Jeana-Georgesa Noverra (1727−1810), snovalca novodobnega baleta. Vsako leto na ta dan obkroži svet poslanica ene od znamenitih osebnosti s področja plesa. Namen praznovanja in vsakoletne poslanice je povezati vse zvrsti plesa, da bi častili to obliko umetnosti in vedno znova odkrivali njeno univerzalnost, da bi premagali vse politične, kulturne in etnične ovire ter povezali ljudi skozi mir in prijateljstvo v jeziku, ki mu pravimo ples.
Pri nas je leta 2009 Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) pričelo z objavljanjem slovenskih plesnih poslanic ob Mednarodnem dnevu plesa. Te slovenskemu plesnemu krogu in slovenski javnosti vsako leto sporoča eden od priznanih domačih baletnih in plesnih umetnikov. Prva, leta 2009, je bila zaupana koreografu, baletnemu plesalcu in umetniškemu direktorju Baleta SNG Maribor Edwardu Clugu. Letošnja je pripadla mariborskemu baletnemu solistu, pedagogu,vodji baleta in prejemniku lanske Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, Ediju Dežmanu.
Edi Dežman: Tam, kjer zmanjka besed
Edi Dežman je v letošnji nacionalni poslanici zapisal: "Velikokrat je že bilo izrečeno in zapisano, da je ples oblika sporazumevanja in podajanja zgodb brez besed; ples kot univerzalni jezik, ki ne izključuje in ne definira ozkih interesnih in geografsko pogojenih skupin, ampak je na voljo vsem, ki ga želijo vzeti za svojega in z njim komunicirati – pa naj bo to poustvarjanje klasične koreografije ali pa zadnji ples, tik preden se prižgejo luči. Tam, kjer zmanjka besed, je v plesu neskončno izraznih sredstev in v nasprotju z besedami, s katerimi je mogoče manipulirati in zavajati, ples, in posledično plešoče telo, ne more lagati. Poleg izrazne čistosti in lepote, ki nam ju ponuja ta umetniška zvrst, je mogoče ravno ta iskrenost razlog, da se je toliko ljudi zateklo k pretakanju plesnih predstav med dolgo in nepredvidljivo pandemijo. Baletni ansambli in plesne skupine, ki so na spletu objavljali posnetke svojih predstav in kreacij, so prinesli svojemu nevidnemu in intimnemu občinstvu na drugi strani zaslona zagotovilo, da kljub mračnim in distopičnim napovedim, umetnost vedno znova osmisli življenja; znotraj komunikacijskega hrupa in šuma, v katerem smo se znašli, so plešoča telesa brezpogojno govorila resnico. Zdaj, ko po dveh letih že lahko z olajšanjem ugotovimo, da obrazne maske na plesnih odrih ne bodo del 'nove realnosti', se lahko spet prepustimo plesni umetnosti, bodisi kot ustvarjalci ali kot gledalci, v 3D in v realnem času. Negujmo to simbiotično skupnost plesnih umetnikov in njihove/naše publike; na stičišču le-teh, kjer se plesna kreacija sreča s percepcijo gledalca, ki bo ob naslednji priložnosti mogoče popolnoma drugačna, se zgodijo neponovljivi trenutki. In vseh ni mogoče ujeti s kamero: če pa nam uspe, pa si jih le prihranimo za morebitne deževne dni."
Kang Sue-Jin: Moje srce vznemirjeno bije
Avtorica mednarodne poslanice leto je južnokorejska baletna plesalka Kang Sue-Jin. Takole je zapisala: "Katastrofa pandemije covida-19 je zaustavila življenje, kakršnega smo v vsej njegovi svobodi poznali dosedaj. Tragedija nas je zato ponovno prisilila k premisleku o pomenu 'plesa' in 'plesalcev'. V daljni preteklosti je bil ples prvo sredstvo izražanja in medsebojne komunikacije skozi gib; nato je postal uprizoritvena umetnost, ki vsakič znova gane dušo in navdihuje občinstvo. Ples je umetnost trenutka, ustvarjena s celotnim telesom in z dušo. Trenutek, ki je že minil, pa je težko povrniti v povsem enakega. In prav ta minljivost plesalcem narekujejo usodo neprestanega gibanja. Zato je Covid-19 omejil in celo zaustavil plesno umetnost v svoji izvirni obliki.
Čeprav se razmere izboljšujejo, so plesne predstave še vedno podvržene številnim omejitvam. Spomini na čase, ko smo se plesalci v svojem plesu lesketali kot dragulji, pripovedovali o človekovih strahovih in tesnobi, predvsem pa o volji in veri v življenje ter razsvetljevali svet, pa so zato še toliko bolj živi in dragoceni.
Ko je bil v Parizu 28. junija 1841 z veliko odmevnostjo prvič uprizorjen balet Giselle, je občinstvo navdušil s pronicljivim sporočilom o ljubezen onkraj smrti. Med pandemijo so Giselle uprizarjali po vsem svetu, sporočilo tega baleta je tolažilo in spodbujalo ranjene človeške duše. Natanko tako lahko namreč razumem poanto, ki jo je sporočala umetnina že od samega nastanka dalje - v Giselle veličastni duh balerine poskuša ubežati gravitaciji tuzemskih stisk.
Osamljeno in utrujeno občinstvo je žejno sočutja in tolažbe, ki jo nudijo plesni umetniki. Kot plesalci verjamemo, da plahutanje naših kril prinaša upanje v srca tistih, ki ljubijo plesno umetnost ter jim daje pogum pri premagovanju te pandemije.
Moje srce vznemirjeno bije."
