Danes na festivalu Dokudoc nova filma Haidy Kancler in Eme Kugler

13. edicija festivala dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru danes tudi uradno odpira vrata. Po včerajšnji projekciji filma Nikola Tesla: Valovi prihodnosti v Mariboxu se dogajanje seli na standardno lokacijo v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer bomo že na prvi uradni dan videli mariborski premieri dveh odmevnih slovenskih filmov. Dodajmo, da se bo še pred tem ob 17. uri tam odvil tudi javni pogovor z naslovom Ali lahko dokumentarni film izboljša svet?, na katerem se bodo pogovarjali humanitarca Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar, novinar Žiga Anže Šilak, Katja Alabboud iz Zavoda Kroga, predstavnica Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Katja Žvan Elliott in sudanska fotografinja in filmska ustvarjalka Ekram Hamad Fadlalla.

Kaj sedaj, bomo smučali ali ne bomo?

Režiserka Haidy Kancler v filmu Zeleno smučanje (18:00, LGM) načne temo sprememb na področju rekreativnega športa, nastalih zaradi podnebnih sprememb. Čeprav je smučanje pri nas dolgo veljalo za nacionalni šport, pa vse toplejše zime za sabo puščajo zelena smučišča. Prav ta pa počasi že postajajo poligoni za povsem drug šport - kolesarstvo. 

"Ker prihajam iz Maribora, kjer sem zrasla s smučanjem, me je mariborska zgodba s smučanjem in zmeraj bolj milimi zimami, hkrati pa odpadlimi tekmami v gorsko kolesarskih spustih, nekoliko 'iritirala'," je pred današnjo premiero povedala Haidy Kancler. "Ni mi bilo jasno kaj se dogaja, kaj bomo sedaj, bomo smučali, ne bomo? Bomo kolesarili. Hkrati pa se me zelo dotikajo tudi podnebne spremembe, za katere sem prepričana, da bodo zavoljo sprememb v podnebju pustile svoj pečat na družbi. Ne le v gospodarstvu, marveč tudi na naših življenjih. Zgodba Mariborskega Pohorja se mi je zdela odlična kot osrednja zgodba, ker pa ni osamljem primer, sem pogledala tudi drugam. Na primer v Kočevje, kjer imajo še vedno dobre zime, pa na prvo nočno smučišče v Jugoslaviji, v Ljubljano in v slovensko smučarsko meko – na Koroško. Želela sem si relevantnega, a vendarle zelo osebnega pristopa, s kančkom humorja. K temu je zagotovo prispeval bogat arhiv, ki sem ga prečesala na Televiziji Slovenija, pa tudi kakšnega osebnega." 

Tematika staroverstva je zanimiva, a tudi špekulativna

Ema Kugler je medtem svoj film Nekoč v Posočju (19:00, LGM) ustvarjala že pred letom in pol, ko smo z njo opravili obširen intervju ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo. Takrat je režiserka povedala: "Nikoli si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom delala film o starovercih v Posočju, saj do trenutka, ko sem bila povabljena k sodelovanju, za obstoj starovercev sploh vedela nisem."

Ema Kugler je ta filmski projekt na RTV Slovenija "podedovala" po smrti režiserja Aleša Verbiča, ki ga je skupaj z etnologinjo Tino Palaić zasnoval na osnovi knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Režiserka je nato projekt zasnovala po svoje. 

"Prebrala sem to 600 strani dolgo in izjemno zanimivo knjigo, v kateri je vse in še več. Izgubljala sem se v zgodbah, si delala zapiske in strah v meni je rasel. Kako to posneti? Film mora kazati slike oziroma podobe, a od te stare vere materialnega ne obstaja nič več, saj so vsa svetišča, kolikor jih je bilo, uničili pokristjanjevalci, ki so začeli svoj pohod iz Čedada leta 1331. Kar niso uničili oni, je bilo uničeno kasneje v prvi svetovni vojni, ko je bila tam soška fronta. Ves čas mi je hodila po glavi misel, da je to prej material za film, kot je na primer Gospodar prstanov. Pa ne eden, kar nekaj njih, ker je toliko vsega – vse od boginje Nikrmane, prasile, stvariteljice vsega, ki ni imela podobe, preko duhov, svetih mest, svetišč, svetih živali, raznih obredov, vezanih na letne čase, do zdravilstva, čaranja, obredov smrti, rojstva in tako naprej." 

Kot nam je povedala takrat, so film spremljale mnoge etične dileme. "Film je kot medij izjemno sugestiven in tudi manipulativen, in to, kar bom napravila, bodo ljudje verjeli. Ustno izročilo, ki ga je zapisoval Medvešček, je šlo iz roda v rod, in vemo, da možgani delujejo tako, da polnijo spominske luknje z lastno domišljijo. Kaj od tega je torej sploh res? To bi lahko vedeli le ljudje, ki so živeli nekaj stoletij nazaj. Upravičeno vprašanje, ki pa nikakor ne izničuje dela, ki ga je Pavel Medvešček napravil in je nekaj izjemnega, dragocenega, saj gre za edino pričevanje, ki govori o tem, kako so davno nazaj živeli ljudje tam na borni zemlji, v težko dostopnih grapah, stisnjeni med gore in popolnoma odvisni od sil narave. In kot je mogoče razumeti iz tega ustnega izročila, je bila njihova vera vera v silo narave, saj so bili popolnoma odvisni od nje."