Feministka se ne rodi, ampak to postane

Umetnice so v četrtek dopoldne v UGM Studiu urejale še zadnje finese na razstavi Woman, (be)coming v razstavišču na Trgu Leona Štuklja. Včerajšnji dan žena je bil pravšnji datum otvoritve prve od dveh mariborskih zaporednih predstavitev umetniških del, nastalih v okviru umetniških rezidenc projekta Wom@rts – evropske platforme za enakopravno reprezentacijo žensk v umetnosti. Umetniške rezidence grafike, stripa in ilustracije ter digitalnih medijev so bile v septembru in oktobru lani. Razstava je v UGM Studiu zasnovana premierno, predstavlja pa se prva polovica umetnic in po Mariboru bo potovala v razstavišča partnerjev projekta Wom@rts - v Vilno (Litva), Santiago de Compostela (Španija), Angouleme (Francija), na Reko (Hrvaška), v Avilés (Španija) in Limerick (Irska). Drugi sklop del druge polovice sodelujočih umetnic bo predstavljen 26. aprila v Mariboru. Razstava je rezultat rezidenc in tokratne umetnice so bile skupaj v španskem Avilesu, kjer je bil v središču video art. V Franciji je bil strip, na Irskem grafika - in tiste, ki so delale v istem mediju, se seveda med seboj najbolj poznajo.
Na prvem delu razstave se predstavljajo Ana Pečar iz Slovenije, María Castellanos in Cristina Busto Alvarez iz Španije, Marija Stonyte iz Litve, Hanne Larsen iz Norveška, Stéphanie Cadoret iz Francije - s področja digitalnih medijev; Haya Blanco, Fernanda Álvarez Jimenez iz Španije, Aoiffe Barret iz Irske, Neringa Žukauskaite iz Litve in Audrey Potrat iz Francije - s področja grafike; Samira Kentrić iz Slovenije, Korina Hunjak iz Hrvaške, Merieme Mesfioui iz Francije, Nanu González iz Španije in Fionnualla Doran iz Irske - s področja stripa in ilustracije. Kustosinja razstave je Breda Kolar Sluga.
S trojico umetnic, dvema tujima in eno domačinko, ki so med prvimi prišle na prizorišče mariborske predstavitve, sem se sprehodila po razstavi.

Seksističen svet animacije

Francozinja Stéphanie Cadoret, letnica 1981, prihaja iz Meauxa. Je filmska ustvarjalka animiranih filmov, avdiovizualna performerka v živo in akademska raziskovalka. Dolgo je živela v Angoulêmu, danes pa živi in ustvarja med Strasburgom, Lozano in Bordeauxom. Eksperimentira s križanjem tradicionalnih risarskih tehnik in digitalnih medijev, s filmsko dramaturgijo in novimi naracijami v animaciji. V svojih filmih pripoveduje zgodbe o težavah v medosebnih odnosih in uporablja poetične vizualne metafore za izražanje notranjih stanj junakov. Naslov njenega razstavljenega animiranega 8,5-minutnega filma je Moj moški (Hobotnica). Predstavlja kozmično zgodbo iniciacije, ki vodi do notranje in družinske sprave, ki jo mora hči, kljub krivdi in bolečini, izpolniti.

Drugi spol in Španke

Nanu Gonzales, letnica 1971, prihaja iz španskega Ovieda. Je pisateljica in ilustratorka, ki je kariero začela kot ilustratorka otroških knjig, pa tudi striparka. V Mariboru razstavlja strip Po stopinjah Simone de Beauvoir, v tehniki svinčniki H, HB in 2B ter rumeni akvarelni svinčnik na papirju. Naslov je vzet pri Simone de Beauvoir - "Ženska se ne rodi: ženska to postane". Feministka se ne rodi, to šele postane. Torej začrtajmo novi feministični svet! Ko sem jo vprašala po vplivu Drugega spola na Španke, je omenila zamudništvo - zaradi Francove diktature. Tudi Španke so kot Slovenke relativno pozno brale prelomno feministično delo.
"Zame je najpomembnejši Simonin stavek Ženska se ne rodi, ženska to postane. To je tudi prvi del mojega dipitha na razstavi, ki dekonstruira patriarhalni oziroma spolni model v celoti na nadrealistični način. V mojem delu nastopa tudi Judith Butler, ameriška filozofinja, letnik 1956, teoretičarka spolov, katere delo še zmeraj močno vpliva na politično filozofijo, etiko in tretji val feminizma v svetu, na LGBT, pa tudi na literarno teorijo. Tudi moje delo je močno zaznamovala," pravi Nanu, ki je Drugi spol prvič brala, ko je imela petnajst let, šele sredi 80-ih in v 90-ih leti prejšnjega stoletja so jo brali množično. Mnogo prej pa v Latinski Ameriki. Mehiška izdaja se je pojavila mnogo pred špansko, a knjiga je vendarle skrivoma prihajala tudi do Španije. Knjiga je imela neverjeten vpliv na vse generacije španskih žensk, na neposreden ali posreden način zlasti na LGBT-gibanja.
Kakšna pa je po njenem obča recepcija spolov v umetnosti? "Tipičen primer v stripu sta Robert Crumb, ki je silno znan vsepovsod, njegova žena Aline Kominsky Crumb, ki je istočasno sijajno risala, prva striparka sploh, ki so jo imenovali Yoko Ono stripa, pa je skoraj povsem neznana," razlaga Nanu.
Ko sva se približali njenima deloma, me je najprej ponosno opozorila, da so striparke danes v Španiji zelo močno organizirane v Zvezo španskih avtoric stripa. Njeno delo je ostro, kritično, ironično, na sredi je dominantna, tipična figura Simone de Beauvoir, na vsaki strani pa cela vrsta prizorov ženske v stereotipnih vlogah nekoč in danes, materinstvo kot ideologija, kot zahteva do vsake ženske, da rodi otroka. Pravi hardcore strip z močnim feminističnim sporočilom, ki se dotika vseh vrst seksualnosti in presprašuje vloge in vzorce, ki nas bremenijo skozi čas.

Posočje na avileški keramiki

Slovenska umetnica Ana Pečar, letnik 1977, iz Maribora, je razstavila zanimiv video na temnih keramičnih kvadratnih nosilcih iz španskega Avilesa, kjer je bila na rezidenci Wom@rts. Kraj je zelo znan po črni keramiki oziroma na poseben način žgani glini. Umetnica je iz nje naredila podlage in nanje projicirala prelepe videe navdihujoče pokrajine iz Posočja. Njena umetniška praksa vključuje video, zvok, performans in vidžejanje. V njenih delih se motivno najpogosteje pojavlja voda, zanimajo jo teme časa in sprememb, ki jih prinaša.
Ana se spominja iz rezidence v Avilesu ogromne multikulturne hiše Factorie Cultural. "Imeli smo nekaj delavnic keramike, sama sem tam naredila dve keramični plošči. S posebnim, tradicionalnim načinom večkrat pečejo keramiko, da postane črna. Na te keramične nosilce projiciram pokrajino, ki jo snemam v Posočju, kjer zadnja leta živim in je narava resnično inspirativna, božansko lepa."
Kdaj je prvič brala Drugi spol? "Šele zdaj v sklopu tega projekta. Malce mi je nerodno, v primerjavi s kolegicami me je knjiga morda najmanj prepričala. Nisem angažirana kot nekatere moje kolegice na razstavi. Arhetip ženske in moškega - čeprav se sliši politično nekorektno - bi moral biti bolj izrazit. Ampak to je nekaj, kar si nismo izmislili, to je dano v naravi, da je nekaj moško, nekaj žensko, da je nekaj magnetizem, nekaj akcija. En ritem je tak, drug drugačen, in to me zelo priteguje na drugi ravni, ne v družbenopolitičnem smislu. Mene žensko še vedno zanima, vloge, ženski prostori. To je kot kvaliteta vode, ki jo čutim zelo raznorodno," pravi umetnica, ki v zadnjem času živi v tesni zvezi z naravo, z večnim.