Nak, tudi letos ni na festivalu prav nič rigidnega, zato pa toliko bolj odprtega dojemanja in podajanja klasične resne glasbe skoraj nič tako, kot bi bilo v bolj normalnih časih. Večjo geografsko - in s tem slogovno - pestrost izvajalcev krnijo (vsaj) omejitve potovanj in srečevanj zaradi pandemije covida-19. Seveda se da s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije v (skoraj) realnem času sodelovati tudi na neskončno daljavo, a virtualna druženja so zgolj približen surogat tistih v fizični realnosti. Kar velja tudi za doživetje koncertov - pa čeprav je sproščen užitek ob zbranem spremljanju v živo pod zapovedano masko vsaj nekoliko okrnjen, pa še zapleti pri obveznem vstopnem preverjanju digitalnih PCT-potrdil utegnejo pokvariti vzdušje.
Bolj ali manj eksplicitno
A to je bilo prešerno že na prvem koncertu v četrtek zvečer v veliki dvorani SNG, ki je dokaj nazorno nakazal rdečo nit letošnjega festivala - povezavo med klasično in ljudsko glasbo. Tudi rezidenčni umetnik letošnjega festivala, makedonski pianist Simon Trpčeski, je po desetletju in pol od zadnjega nastopa v Mariboru občinstvo v spodobno napolnjenem avditoriju (s - sploh za tovrstne dogodke - pohvalno velikim deležem mladih) več kot prepričal.
Še mnogo bolj neposredno na folklornem pa je temeljil sobotni večerni koncert v dvorani Union, imenovan Makedonissimo. Skupaj so ga ustvarili Trpčeski (glasbeno pot je začel kot harmonikar in pevec ljudskih pesmi), pihalec Hidan Mamudov, violinist Aleksandar Krapovski, bolgarski violončelist Alexander Somov in tolkalec Vlatko Nušev ter v Londonu živeči skladatelj Pande Šahov ob sodelovanju skopskega inštituta za folkloro in nacionalnega folklornega ansambla Tanec.
Bogastvo makedonske folklore
Etnične prvine so v klasični glasbi - pa tudi v popularni, jazzu, rocku ... - bolj pogoste, kot se zdi na prvi prisluh. Že od nekdaj. Velik del svetovne klasike je bil neke vrste "world music", še mnogo preden se je ta oznaka sploh pojavila.
Skladatelji marsikdaj diskretno vpletajo drobce narodnih napevov, povzemajo rudimentarne ljudske motive in jih predelujejo v bolj kultivirani slogovni maniri, nadgrajujejo s sofisticiranimi variacijami, kreativno dekonstruirajo in rekonstruirajo ali vse našteto in še kaj skoraj poljubno (re)kombinirajo ... Šahov je temeljito predrugačil obilico makedonskih ljudskih skladb z značilno melodiko in predvsem izrazito sinkopiranimi ritmi. Pesmi je po sorodnih ritmičnih strukturah združil v šest heterogenih, a konsistentnih prepletov, ki pa ob vsej obilici ustvarjalne svobode avtorja in skoraj freejazzovskih improvizacijah izvajalcev ohranjajo dovolj jasno prepoznavnost temeljnih linij.
Ljudska glasba že od vekomaj vpliva na druge zvrsti
Trpčeski, ki je koncert povezoval tudi besedno (a ga brez ozvočenja ni bilo prav lahko razumeti), je ob zahvali za bučen aplavz povedal, da ima prav takrat 42. rojstni dan, zato mu je publika spontano zapela Vse najboljše, ob običajnem cvetju pa mu je vodja festivala Barbara Švrljuga Hergovich izročila torto. Glasbeniki so se oddolžili s praizvedbo lastne priredbe slovenske ponarodele Gustava Ipavca Kje so moje rožice.
Za ponedeljkov koncert Vam je še všeč Brahms? sta Trpčeski in nemški violončelist Daniel Müller-Schott izbrala dela klasikov 19. in 20 stoletja. Zasedba koncerta Makedonissimo in romunski violist Sorin Spasinovici pa bodo nastopili še drevi ob 19.30 v dvorani Union, a slogovno precej drugače. Ob delih makedonskih skladateljev Šahova in Tomeja Mančeva so na sporedu skladbe Dmitrija Šostakoviča, Maxa Brucha, Francisa Poulenca in Guillauma Conessona. Balkanski ljudski "trubači" romskega rodu - makedonski Džambo Aguševi Orchestra - bodo v Narodnem domu (v koprodukciji ljubljanskega festivala Druga godba) nastopili v petek, 24. septembra. Za zaključek v dvorani Union pa večer kasneje nekonvencionalni No Borders Orchestra s sporedom, pomenljivo naslovljenim Ni vrnitve v normalnost. Člani zasedbe namreč menijo, da bi morala pokoronska družba zaživeti zelo drugače od tiste, v kateri se je pandemija začela.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
