Vsakoletni Festival Maribor (FM) s svojo odprtostjo, inovativnimi pristopi in odmiki od ustaljenih konvencij resda ni povsem klasičen festival klasične resne glasbe, a vendarle je predvsem festival klasične resne glasbe. Izpeljati tak dogodek v globalno negotovi situaciji pandemije covida-19 je velik, za marsikatero smelo zamisel, ki bi v bolj normalnih časih zlahka šla skozi, celo prevelik zalogaj. Še težje je, če načrtno in pretehtano organizacijo (ki kontinuirano poteka postopoma in daljši čas) dodatno otežujejo nepričakovani, nepredvidljivi, arbitrarni, čez noč sprejeti in zadnji hip z dekreti zapovedani, predvsem pa (pre)hitro spreminjajoči se in marsikdaj neživljenjski, premalo domišljeni ukrepi.
Improvizacija ob klasiki
Kaj torej preostane, da bi tak dogodek brez popuščanj pri kakovostnem nivoju, pestrosti in obsegu ter preočitnih odmikov od temeljnih zasnov pripravili vsaj približno po ustaljenih tirnicah in vsaj okvirno znotraj horizonta pričakovanj? Nekaj v organizacijsko prakso prenesenega, kar je v glasbi mnogo bolj kot za klasiko značilno za jazz: improvizacija. A tudi ta mora biti konsistentna. Ekipi koncertne poslovalnice mariborskega Narodnega doma (ND) pod vodstvom Barbare Švrljuga Hergovich je uspelo izkoristiti tudi prepišno geografsko lego, zgodovinske sorodnosti in po razpadu nekdanje skupne države vendarle ne povsem izkoreninjene medčloveške in medinstitucijske povezave. Pa seveda vključiti tisto, kar imamo ves čas doma.
Pogled na (v "standardni" svetovni zakladnici klasične glasbe sicer precej podzastopan) Balkan ob sodelovanju lokalnega simfoničnega orkestra SNG, svetovno uveljavljen rezidenčni glasbenik (vrhunski pianist z jasno zavestjo o svojem izvoru, z dobro uigrano manjšo in po bližnjem geografskem poreklu dokaj homogeno, torej logistično manj problematično ekipo sodelavcev ...), s tem vsaj ohlapno povezan spremljevalni program bolj edukativnega tipa, namenjen predvsem otrokom, mladini in družinam (kar se po mnogih letih začenja bolj poznati tudi pri starostni strukturi obiskovalcev osrednjih dogodkov FM in klasičnih koncertov, da o zanimanju za - resda bolj popularno zasnovano - operno noč na prostem niti ne govorimo) pa še kak z rdečo nitjo festivala - letos bi jo lahko opredelili kot sledenje povezavam med ljudsko in klasično glasbo - vsaj okvirno povezan dodatek. In upanje, da uspe oziroma da se zaradi kake nenadne okoliščine kaj ne sfiži.
In k sreči se ni. Pravzaprav je bila edina večja nenačrtna sprememba ta, da na koncertu Ali vam je še všeč Brahms? prejšnji ponedeljek v duu s Simonom Trpčeskim ni zaigral napovedani nemški violončelist Daniel Müller-Schott, ampak je uspešno vskočil njegov bolgarski kolega Aleksander Somov, sicer tudi član kvinteta in seksteta, ki sta odigrala prejšnji in naslednji koncert.
Izstop iz vsakdana
Po koncertu s prijatelji v sredo, s katerim se je rezidenčni glasbenik Trpčeski za letos poslovil (navdušen sprejem in pristen stik s publiko obetata, da ne za prav dolgo), je sledil le še nekoliko drugačen zaključek. A ta "nekoliko drugačnost" je že leta dobro uveljavljena in splošno sprejeta posebnost FM. Včasih bolj, včasih manj izstopajoča iz siceršnjega koncepta. Tokrat - v veliki Maistrovi dvorani ND v petek zvečer, ob koprodukciji ljubljanskega festivala glasb sveta Druga godba - je bila bolj. Mnogo bolj. A z dobrim razlogom in vsaj ohlapno navezavo.
Tokrat predvsem geografsko. Kot Simon Trpčeski tudi desetčlanska zasedba Džambo Aguševi Orchestra prihaja iz Severne Makedonije. A kot je za tipično balkansko plehbando običajno in se že kar spodobi, so njeni člani pripadniki narodne skupnosti Romov. Dokaj kredibilna legenda pravi, da so ti v časih turških vpadov in osvajanj pač poslušali vojaške godbe otomanskega imperija, nato pa njihovo glasbo ponaredili, priredili in izboljšali v skladu z lastnimi predstavami. Tradicija se je skozi čas prilagajala in razgibano razvijala.
Člani tipičnih romskih zasedb tu pa tam imajo vsaj nekaj formalne glasbene izobrazbe, a precej pogosteje so samouki in izhajajo iz mnogo generacij družinske tradicije. Vsaj tu in tam kateri za silo zna brati in še redkeje zapisovati note. A to sploh ni pomembno, saj vedno igrajo na pamet, po občutku, sproti prilagajajo drug drugemu in željam publike repertoar, način igranja, glasbeni slog ... Predvsem pa je ni skladbe, ki je ne bi znali - seveda zelo po svoje in povsem po posluhu - zaigrati.
V izredno širok nabor se tu pa tam utegnejo uvrstiti tudi znani napevi iz popularnejših klasičnih del. A pogosteje preigravajo lastne, marsikdaj kar sprotne priredbe skladb in motivnih sklopov komercialne zabavne, plesne, filmske, rock, celo techno pa seveda ljudske, ponarodele in "novokomponirane" oziroma "turbofolk" glasbe. In ceni se jih predvsem po dinamiki in mojstrstvu vsakokratne izvedbe. Njihovi po izboru in zaporedju skladb, interaktivnem pristopu do občinstva in celoti nastopa sicer precej predvidljivi koncerti pa so neskončno bolj kot zbranemu poslušanju namenjeni sproščeni, nebrzdano razigrani zabavi. Ki seveda ni namenjena mirno in kultivirano sedeči publiki, ampak stoječi in ves čas aktivno plešoči.
Skoraj dve uri trajajoči nastop so organizatorji posrečeno poimenovali FM odklop. Zasedbo štirih trobent, treh tenorskih rogov, basovskega helikona, velikega ljudskega bobna in kompleta tolkal vodi priznani trobentač in občasno pevec Džambo Agušev, dobitnik številnih prestižnih nagrad v domovini in soseščini, tudi zlate trobente razvpitega festivala v srbski Guči. Kakopak je navdušil tudi (glede na aktualne upravne omejitve maksimalno) številno publiko. Da je večina obiskovalcev pač snela moteče maske, sploh ne preseneča. In k sreči osebja - ki se je zadnje čase prelevilo v kontrolorje PCT-potrdil in maskerje - ni zapustila zdrava pamet, torej ni posredovalo in nadlegovalo z opozorili.
A če se je publika petkovega koncerta le v manjšem delu prekrivala s siceršnjo festivalsko, je ta spet prevladovala na zaključku v soboto zvečer. V dvorani Union je po letu premora na FM znova - tokrat brez sodobne elektronike in zgolj z zasedbo godal - nastopil No Borders Orchestra, ki ga vodi srbski dirigent Premil Petrović. Sicer klasičen, a precej nekonvencionalen orkester sestavljajo mlajši glasbeniki z območja nekdanje Jugoslavije. Posveča se predvsem sodobnim podaljškom klasične resne glasbe - nekje od modernizmov in avantgardizmov prve polovice 20. stoletja do današnjih dni. Poseben pa je tudi po tem, da se ne zapira v nekakšno inertno vzvišenost nad aktualne probleme vsakdana, ampak se deklarativno še kako odziva na družbeno in politično situacijo.
Sklepni koncert FM so poimenovali Ni vrnitve v normalnost. Opozarjajo, da bi se morala pokoronska družba iz globalne krize tudi kaj naučiti in se po njenem izteku ne preprosto vrniti v predkoronsko stanje. Na to vsaj implicitno namiguje tudi izbor skladb. Uvodoma Shaker Loops, polna postopoma nadgrajujočih se repetitivnih variacij, ki jo je napisal ameriški postminimalist John Adams (rojen 1947.). Nekako bolj domače zveni Prekomponirani Vivaldi - angleško-nemški skladatelj Max Richter (1966) se v minimalistični maniri, a na momente zelo daleč od izvirnika, poigrava s tematskimi drobci Štirih letnih časov poznobaročnega italijanskega skladatelja Antonia Vivaldija (1678-1741). Napovedani "trailer" za Simfonijo nujne preobrazbe hrvaškega skladatelja Ivana Božičevića (1961) že z naslovom Premisli! namiguje na nujnost bolj angažiranega odnosa do sveta. Bližje klasični tradiciji pa je zaključna skladba, Metamorfoze za 23 solističnih godal. Zadnji iz slavne dinastije avstrijskih skladateljev, Richard Strauss (1864-1949), jo je začel pisati proti koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniške bombe porušile kar nekaj opernih in koncertnih hiš, in jo končal kmalu po koncu vojne, ko se je svet začel vendarle postopoma vračati v normalnejše razmere miru. Letošnji FM je torej izzvenel nekako v upanju, da bo nekoč, morda že prihodnje leto, spet potekal podobno kot do predlani, a nadgrajen z novimi izkušnjami.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
