Ko filmski ustvarjalci adaptirajo klasična knjižna dela, njihovi filmi niso samo uprizoritve pripovedi iz knjige, ampak tudi razmislek o tem, kaj to knjižno delo govori občinstvu po mnogih letih od izida. Od prve izdaje romana Peščeni planet ameriškega pisatelja Franka Herberta letos mineva 56 let in ob novi filmski adaptaciji tega monumentalnega dela je vsekakor čas za tovrsten premislek. Kanadski režiser Denis Villeneuve je ravno na tej točki pokazal vse svoje mojstrstvo in posnel brezhibno realizirano mojstrovino sodobnega komercialnega filma.
Tista popolna zmes komercialnosti in avtorskega pristopa, ki nam v zgodovini filma ponuja najboljša filmska dela
Villeneuve se je namreč romana lotil izredno previdno, celo konservativno, obenem pa do polnega razcveta razvil tiste vidike, ki so to dovoljevali. Po eni strani namreč 53-letni Kanadčan ostaja zvest tisti najbolj zastareli postavki Herbertovega romana. Paul Atreides tudi tu še vedno predstavlja kontroverzen lik belskega kolonialista, ki osvobodi domorodno ljudstvo fremenov. Če bi šlo za na novo napisano pripoved, bi bila takšna politična nekorektnost pripoznana kot domala nesprejemljiva.
Po drugi strani pa je Villeneuvova obdelava Herbertovega romana izredno samozavestna v svojih posegih. Režiser se denimo ni uklonil zapriseženim oboževalcem romana, ki niso bili zadovoljni z Lynchevim filmom, in je tudi sam dodal komaj nekaj prizorov, ne da bi občutno razširil filmsko pripoved. Že zdaj lahko zatorej rečemo, da bodo mnogi bralci znova razočarani. Tokratni Dune namreč noče biti dolga epopeja tipa Gospodar prstanov ali Igra prestolov, pa čeprav mestoma vsekakor spominja na slednjo. Villeneuve je namesto zveste adaptacije iz predloge izluščil nekaj pristno filmskega, nekaj izrazito vizualnega, kar bolj neposredno napada čute, kot pa bi kazal željo po zajemanju širine izvirne knjige. Dune je polnovreden filmski spektakel, narejen za največja platna, kakršno je IMAX. Kajti Villeneuvov film zares zaživi v mnogih detajlih, ki sestavljajo dolgo zaporedje kadrov in prizorov ter želijo biti v vsakem trenutku popolni. Mojstrstvo filma se razkriva v oblikovanju prizorišč, obilju tehnoloških domislic, čutnem orisovanju pokrajine in tudi v izjemni igralski zasedbi. Vsa zvezdniška imena niso tu zato, da bi film izgledal dražji, temveč dejansko pripomorejo h kakovosti filma.
In ne nazadnje je v novi različici filma Dune še toliko bolj kot pri Lynchu v ospredju ekološka in antiimperialistična nota. Gre za bolj tvegano potezo, kot se zdi na prvi pogled, kajti projekti s tako visokimi proračuni - pomislimo denimo na filme znamke Marvel - raje ostajajo nevtralni do aktualnih družbenih vprašanj, ker nočejo odtujiti dela občinstva. Villeneuve je tukaj izredno odločen - Dune ni film o prihodnosti, temveč o nas samih. Ali, kot je sam povedal ob premieri v Benetkah, gre za adaptacijo romana, ki je želel biti portret 20. stoletja, a je preroško postal napoved enaindvajsetega.
In ravno ta kombinacija vizualne osupljivosti in Villeneuvove izjemne samozavesti pri sprejemanju tovrstnih odločitev delajo Dune za takšno mojstrovino. Gre za film, kakršnega filmski svet v tem trenutku potrebuje, kot puščava na Arakisu potrebuje vode. Ne samo zato, ker bi si po dolgem obdobju zaprtja težko zaželeli boljše povabilo v kina, temveč ker obenem v tem težavnem času za naš planet odločno angažira svoje občinstvo. Gre za tisto popolno zmes komercialnosti in avtorskega pristopa, ki nam je že tolikokrat v zgodovini filma ponudila najboljša filmska dela vseh časov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
