(FILMSKA KRITIKA) Nezaceljena travma

Kar nekaj velikih režiserjev z dolgo in plodno filmografijo je na neki zreli točki svoje kariere začutilo, da morajo posneti film o svoji lastni mladosti. Seveda ne nujno v obliki neposredne avtobiografije - to bi kajpak bilo preveč narcistično in samopoveličujoče -, temveč kot širši razmislek o nekem zgodovinskem obdobju ter o dejavnikih, ki krojijo človekovo osebnost. Fellini je tak film posnel z Amarcordom (1973), Bergman s Fanny in Alexander (Fanny och Alexander, 1982), Malick z Drevesom življenja (The Tree of Life, 2011), Linklater s Fantovskimi leti (Boyhood, 2014), Cuaron z Romo (2018). Že ko na hitro preletimo ta seznam filmov, ugotovimo, da gre največkrat za izredno ploden teren za filmsko ustvarjanje, ki nemalokrat porodi brezčasne mojstrovine. Povsem logično je torej, da se je omenjenim filmarjem s svojim novim celovečercem poskušal pridružiti tudi oskarjevec Paolo Sorrentino.

S filmom Bila je božja roka (È stata la mano di Dio, 2021), ki je po septembrski premieri v Benetkah od tega tedna na voljo na Netflixu, se selimo v 80. leta, ko je režiser kot najstnik odraščal v Neaplju. Kot je znano, je bilo režiserjevo pozno otroštvo zaznamovano z veliko travmo, saj sta mu pri 16 letih umrla oba starša, in film Bila je božja roka 35 let po tem dogodku služi kot nekakšna samoterapija, s katero poskuša cineast predelati te temačne demone iz preteklosti. Naslov filma ima dvojni pomen: na eni strani gre za omenjeni tragični dogodek, na drugi pa za ikonično potezo Diega Armanda Maradone na svetovnem prvenstvu v nogometu tistega leta 1986. Oba dogodka sta se zgodila domala ob istem času in režiserju je slednji pomagal pri osmišljanju tega, kaj in predvsem zakaj se je zgodilo, kar se je.

Film nas preko mladega Fabietta (Filippo Scotti) zapelje v vsakdan povsem običajnega najstnika, ki skupaj z vrstniki občuduje božansko popolno telo svoje tete Patrizie (Luisa Ranieri) ter živi v pričakovanju Maradonovega prestopa iz Barcelone v lokalni Napoli. Sorrentino tu še vedno sledi svojemu značilnemu vizualnemu slogu, ki ogromno dolguje Federicu Felliniju in vključuje spektakularne urbane pejsaže ter obilico odbitih likov. V nasprotju z naštetimi mojstrovinami pa Sorrentinovi odi lastni mladosti vendarle nekaj umanjka, da bi se enakovredno umestila na prej navedeni seznam. Največja ovira je dejstvo, da se Sorrentino niti ne trudi, da bi povedal kaj daljnosežnejšega o prostoru in času, v katerem je odraščal. Njegova neverjetna avtobiografska zgodba postane edino gonilo filma in je zaradi tega hkrati tudi ovira, ki mu preprečuje, da bi oči uperil še v kakšen drug vidik tistega časa. Poleg tega tokratni film v odnosu do Sorrentinovih presežkov Neskončna lepota (La grande bellezza, 2013) in Mladost (Youth, 2015) ne opravi nikakršnega vidnejšega koraka naprej, temveč gre za ponavljanje že videnih prijemov. Dobra plat filma je po drugi strani vsekakor igra mladega Filippa Scottija, ki je v Benetkah za svojo vlogo prejel nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega mladega igralca. Poleg tega ima film Bila je božja roka v opusu italijanskega režiserja vlogo dokaj rutinske drame, preko katere je očitno moral opraviti z osebno tematiko, da se bo, upajmo, kmalu spet vrnil k ambicioznejšim pripovedim, kakršne so ga v zadnjem desetletju tudi naredile za enega najbolj spoštovanih evropskih režiserjev.