(FILMSKA KRITIKA) Omerzujevo živalsko kraljestvo

Ko se filmski režiser po desetletju ustvarjalne poti znajde pri svojem četrtem celovečercu, se vzdušje okoli njega že začne nekoliko spreminjati. Takrat ima avtor za sabo že prve prebojne uspehe, gledalci, kritiki in producenti ga poznajo, vedo, kakšen film lahko pričakujejo od njega. V tej fazi ne gre več toliko za afirmacijo avtorskega sloga, temveč je v še vedno kratki opus že počasi treba vnesti nekaj variacije in začeti razmišljati o tem, v katero smer bo ta opus šel na dolgi rok.

Slovenski režiser s češko delovno vizo Olmo Omerzu se nekako nahaja na točki, ko se tako gledalci kot on sam zaveda, kateri so tisti prijemi, v katerih njegov slog pripovedovanja deluje najbolje. V filmih Mlada noč (2012), Družinski film (2015) in Zimske muhe (2018) je 38-letni Ljubljančan izoblikoval nežno, izredno tankočutno analizo najtesnejših medosebnih odnosov, v kateri je svojim likom pustil dihati, da zaživijo v vseh niansah otipljivega vsakdanjika. Ta nazor je do sedaj večino časa privzel izrazito univerzalen značaj, a se je režiser kljub temu - najočitneje v Družinskem filmu - vendarle spogledoval tudi z družbeno razsežnostjo teh odnosov.

V njegovem četrtem celovečercu Atlas ptic prvič zares jasno poseže v povsem aktualne družbene dogodke. Film se osredotoča na prelomne trenutke v življenju bogatega in vplivnega, a vendarle fizično vse bolj opešanega poslovneža Iva (Miroslav Donutil), ki se mora ob lažjem infarktu soočiti z vrsto osebnih in finančnih turbulenc okoli sebe. Njegovo vpetost v družinske odnose še odločneje kot v Zimskih muhah spremljajo vložki z analogijami iz živalskega sveta, ki jih režiser pospremi z opazkami in pregovori, ki na moder, včasih tudi humoren način komentirajo turbulence v svetu homo sapiensa. Gre za sila posrečen dodatek, s katerim Omerzu nadgrajuje pripovedno dogajanje in gledalcem ponuja nekakšno distanco, skozi katero se razodene širša logika pogosto naivnih in neumnih človeških dejanj. Prav takšno poigravanje z načini pripovedovanja lahko vidimo kot močan Omerzujev adut, ki se zlahka kaže kot obetavna smer za njegov nadaljnji avtorski razvoj.

Kljub opaznemu dozorevanju pa se je z obratom v družbeno aktualnost režiser vendarle znašel na terenu, ki ni povsem njegov. Zgodba o padcu družinskega patriarha kaže očitno težnjo po približanju trendom, ki jih je v zadnjem desetletju pognalo gibanje #MeToo. A medtem ko so trendi tako pri nas kot v mednarodnih vodah v tem smislu odločno na strani pripovedovanja zgodb o ženskih likih, ki preko premagovanja raznolikih ovir afirmirajo svoj položaj v družbi, pa se Omerzu s tega vidika posluži sila konservativnih nastavkov. Ne samo da je glavni protagonist Ivo že sam po sebi nekakšen korporativni Don Corleone iz vzhodne Evrope, ki zastopanost spolov v filmu odločno prenese na moško stran, temveč Omerzu obenem prav osrednjemu ženskemu liku pripiše največjo neumnost in naivnost, katere posledice mora nato reševati večinoma moška druščina.

Zastarelost teh nastavkov iz Omerzuja dela izrazito slovenskega režiserja, namreč v smislu, da imamo tudi pri nas celo linijo nedavnih filmov, ki se na prevečkrat viden in zastarel način lotevajo neke aktualne teme. Naj gre za filme Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017) Marka Naberšnika, Vsi proti vsem (2020) Andreja Košaka in Nekoč so bili ljudje (2021) Gorana Vojnovića, vse to so celovečerci, ki izgledajo, kot da jih lagodna varnost javnega financiranja enostavno ni dovolj potisnila v celovit in brezkompromisen razmislek o svetu, ki nas v tem trenutku obkroža.

Olmo Omerzu je torej z Atlasom ptic hkrati ubral korak naprej, a je obenem tudi pokazal očitno slabost. Vsekakor je vzpodbudno, da še vedno mladi režiser ne caplja na istem mestu, a če bo po prvih festivalskih uspehih v tujini želel nadaljevati z gradnjo svojega statusa kot mednarodno prepoznavnega avtorja, bo boljša seznanjenost z najbolj prebojnimi družbeno zavestnimi filmi absolutno nujna.