Glasbeno ustvarjanje tria Matter je od leta 2015 prineslo ogromno pozitivne energije na slovensko pop sceno. Še toliko pomembneje pri njihovem preboju je bilo, da se vpliv ni kazal samo v glasbeni sferi, temveč morda celo bolj v vizualni. Videospoti skupine Matter so že na začetku s sodelovanji s Katarino Rešek - Kuklo in Maticem Zavodnikom povzročili pravo renesanso v domači videoprodukciji, ki je s tem naenkrat postala povsem konkurenčna mednarodnim trendom.
Pri tem vzponu je deloma sodeloval tudi režiser Blaž Završnik, ki je za skupino posnel videospot Mana (2017) in prav zato je bila razširitev sodelovanja v formo celovečernega filma povsem logično nadaljevanje. Rezultat je Ameba, 72-minutna distopična drama, ki nekaj tega videospotovskega zanosa zdaj prinaša še na domačo filmsko sceno. Prav tisto, ki takšno svežino še kako potrebuje.
Ameba to videospotovsko samozavest vsekakor kaže že od prvega kadra. S pomočjo fantastične črno-bele fotografije Petra Perunoviča gre za enega vizualno najbolj zapeljivih slovenskih filmov nasploh in na velikem platnu se je njegovim adutom zares težko upreti. Če vsak kader iz filma že na prvi pogled deluje kot izpiljena fotografija, je to zato, ker je večina prizorov zastavljena kot do potankosti izpopolnjen izrez realnosti.
A če bi filmi lahko živeli zgolj od podob, ne bi imeli potrebe po pripovedovanju zgodb. Prav v narativnem vidiku pa Ameba kaže bistveno manj laskav obraz. Završnik je s skupino Matter preko žanra družbene distopije sicer posrečeno preoblikoval standardni motiv mladostniške družbene brezizhodnosti. Zaradi te tematske premise ima film po svojem vzdušju več skupnega kot z distopijami z ameriškimi neodvisnimi filmi, predvsem tistimi na meji podžanra stoner komedij. A tako sproščeni, kot se zdijo filmi tipa Slacker (1990, Richard Linklater) in Trgovci (1994, Kevin Smith), so se ti naslovi pod to podobo vendarle razkrivali kot večplastno dovršena dela. Amebi s tega vidika zmanjka prepričljivosti predvsem po režijski in igralski plati.
Če je nekoliko razpuščen scenarij še mogoče pripisati značilnostim omenjenega žanra, pa je toliko večja težava neobčuteno punktuiranje pripovedi, kjer so glasbeni vložki uporabljeni v slabo izbranih trenutkih in vedno znova jemljejo momentum pripovedi, namesto da bi jo poživljali. Gorivo filmu vseskozi jemlje tudi skromna igra, ki pa presenetljivo ne prihaja od treh protagonistov, ki s svojo karizmo povsem suvereno držijo interes gledalca, temveč od večine spremljevalne zasedbe, ki je mestoma že domala amaterska. Skratka, za obetavno zunanjo podobo se ponovno razkrijejo zelo znane težave slovenskega filma.
Slovenski film bi bil z več tovrstnimi poskusi drugačnih estetik in žanrskih eksperimentov bistveno bolj zanimiv in dinamičen
Kljub temu bi bilo nespametno, če bi Završnikov film kar tako odpisali. Ameba namreč v vsakem primeru pomeni dodatno vrednost za slovensko kinematografijo. Medtem ko domači film še vedno s povečevalnim steklom išče sveže ideje mladih režiserjev, ki se ne morejo prebiti skozi gosto meglo socialnih dram in jugonostalgije, nam Završnik ponuja upanje, da se drugačni glasovi vendarle počasi prebijajo na sceno. Film Ameba ne bo imel takšnega impakta, kot ga je v devetdesetih s prav tako drzno estetiko dosegla skupina Demolition Group v Podgorškovih Temnih angelih usode (1999). In videospoti skupine Matter bodo še naprej tisti, ki bodo skupini prinašali nove oboževalce. Pa vendar bi bil slovenski film z več tovrstnimi poskusi drugačnih estetik in žanrskih eksperimentov bistveno bolj zanimiv in dinamičen, kot je sedaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
